Ko romantični simboli postanejo družbeni standard
Zanimivo je, da valentinovo pri nas ni star, tradicionalen praznik. V takšni obliki, kot ga poznamo danes – z večerjami, darili in poudarkom na paru – smo ga v veliki meri prevzeli iz anglosaškega sveta. Prek medijev in oglaševanja se je utrdil kot simbol romantične ljubezni. Ko je nek dan kolektivno razglašen za »dan zaljubljenih«, se nehote vzpostavi norma: zaljubljenost kot dokaz, da nam gre v življenju dobro.
Psihološko gledano valentinovo deluje podobno kot drugi prazniki – poveča tisto, kar že nosimo v sebi. Če smo v miru s svojim statusom, je to lahko le še en običajen dan. Če pa se že dlje soočamo z osamljenostjo, razhodom ali občutkom, da »zaostajamo« za drugimi, lahko pritisk postane zelo resničen.
Samskost med izbiro in stigmo
Pomembno je razumeti, da občutek pritiska ne izhaja iz samega praznika, temveč iz pomena, ki mu ga pripisujemo. V kulturi, kjer je partnerski odnos pogosto predstavljen kot vrhunec osebne izpolnitve, se samskost hitro začne doživljati kot začasno stanje, ki ga je treba čim prej »popraviti«. A resničnost je veliko bolj raznolika. Ljudje so samski iz več razlogov – po lastni izbiri, po razhodu, zaradi življenjskih okoliščin ali zato, ker še niso našli nekoga, ki bi jim omogočal varnost in spoštovanje.
Valentinovo pogosto prebudi primerjanje: »Vsi so v odnosu, samo jaz ne.« A primerjamo svojo notranjost z zunanjo podobo drugih. Vidimo fotografije, ne pa dinamike odnosov. Vsak odnos ima svoje izzive, napetosti in negotovosti, ki jih romantični praznik ne izbriše.
Občutek osamljenosti je človeški. Ne pomeni, da smo manj vredni ali da smo naredili nekaj narobe. Pomeni, da si želimo bližine – in to je nekaj popolnoma naravnega.
Ljubezen ni omejena samo na partnerski odnos
Valentinovo je lahko tudi priložnost za širši razmislek o ljubezni. Ljubezen ni omejena le na partnerski odnos. Obstaja v prijateljstvih, družinskih vezeh, v občutku pripadnosti skupnosti in – morda najzahtevnejša – v odnosu do sebe. Vprašanje ni le, ali smo v odnosu, temveč kakšen odnos gradimo. Z drugimi in s sabo.
Namesto da valentinovo doživimo kot dokaz pomanjkanja, ga lahko razumemo kot opomnik, da je potreba po povezanosti univerzalna – in da se vrednost posameznika ne meri po njegovem partnerskem statusu.
Ljubezen ni tekmovanje in ni rok uporabe. Valentinovo je lahko praznik, lahko pa pritisk. Razlika je pogosto v tem, ali svojo vrednost vežemo na status ali na to, kdo smo.
