Je vnaprej določen pogoj, merilo ali standard, na podlagi katerega ocenjujemo, presojamo, razvrščamo oz. izločamo. Kriterije si vedno izmisli gospodar. Ki je takšen ali drugačen. Ki lahko moč uporablja ali zlorablja. Razloge pozna on sam ali še bolje njegov terapevt. Vsi poznamo zgodbo o Martinu Krpanu. Ko opravi svoje poslanstvo in kot edini človek v monarhiji ubije Brdavsa, sledi seveda nagrada. Nagrado mu podeli cesarica ali oblast. Njeni kriteriji o tem, kakšno nagrado si zasluži Krpan, so objektivni in hkrati subjektivni. Krpan se takole odzove: »Darove pa spet take dajete, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okoli sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset janjcev in pa oseminštirideset krač: tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga? Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati!« Kriteriji, po katerih je cesarica odmerila nagrado, so hinavski, saj Krpan v resnici ne dobi ničesar. Veliko naštevanja pravic in ugodnosti (v obliki hrane in pijače), od katerih Krpan nima ničesar.
S kriteriji se srečujemo ljudje vsak dan tudi v republiki. In ko objektivni kriteriji, ki vključujejo jasno določenost, preverljivost, merljivost in enakost za vse, trčijo ob naša življenja, lahko rečemo samo: vsak svoj križ nosi. Vedno je nekdo, ki odloča o nas, nam podeljuje pravice, nam jih krati, in ko ali če se vržemo v podivjane valove dokazovanja neumnosti in krivice, se med morskimi penami utopimo.
Tole pisanje nastaja zaradi srečanja s kriteriji za oskrbovalca družinskega člana v zakonu o dolgotrajni oskrbi. Kako je to videti pri paraplegiku? Paraplegik, ki potrebuje pomoč pri oblačenju, ima težave z mehurjem in črevesjem, ima pogoste zdravstvene zaplete in potrebuje pomoč pri transferju, lahko po tem zakonu doseže 4. kategorijo in ima pravico do oskrbovalca. Pomislimo, da ima paraplegik 70 let in da ima poleg naštetih še druge težave, kot je trajno okvarjena roka, s katero upravlja voziček. Popolnoma logično se nam zdi, da brez pomoči ne bo živel prav dolgo. Ampak, ne! Motite se! Objektivni kriteriji, po katerih ni dosegel kategorije, po kateri bi bil upravičen do oskrbovalca in našega davkoplačevalskega denarja, so: da zna povedati, kaj potrebuje, da nas prepozna in da lahko dvigne kozarec. »Svaka čast!« bi rekli Srbi.
Smo, kar smo; kako je že napisal Cankar? Integriteta je tisto, kar presega kriterije, oblikovalci kriterijev na to ne pomislijo, ker so politiki. Zanje je tudi integriteta stvar odnosov z javnostmi. Pravice, ki so jih invalidi dobili v tej državi leta 1995, daleč presegajo te, ki jih prodajajo danes.
