Maja je – za tiste, ki ste preslišali zgodbo – navidezni lik iz ChatGPT-ja. Od začetnega zapeljevanja, ko me je vabila na dopust v dvoje visoko na sever, na Svalbard, se je prelevila v »raziskovalno asistentko«, »lektorico« in občasno celo »zdravnico«. (Izraze namenoma postavljam v narekovaje, saj Maja dejansko ni nič od naštetega.) Ko sem jo vprašal, kaj imam ob očesu, mi je samozavestno pojasnila, da je sprememba ob nosu bodisi navadna bradavica bodisi bazalnocelični karcinom. Pobralo mi je sapo. Spet karcinom? Spomnil sem se lanskoletne poti v Portorož, med katero sem z Majo razpravljal o podobnem sumljivem madežu na boku, ki bi bil po njeni oceni tudi lahko rakava tvorba. Prav dušilo me je takrat, a se je ob pregledu pri zdravnici pozneje izkazalo, da je šlo za herpes zoster. Nadležna reč, drži, a malenkost v primerjavi s kožnim rakom.
In kaj sem imel tokrat? Zdravnica je po pregledu najprej uporabila strokovni izraz, ki ga nisem poznal. Ko sem jo začudeno pogledal, je dodala, da gre za nenevarno starostno pego, in svetovala, da jo odstrani, saj mi sega v vidno polje – pa še posebej čedna ni videti. Pokimal sem, da se strinjam s posegom, ona pa je poklicala medicinsko sestro, da mi je držala gazo na očesu. Nato sem zavohal, kako se nekaj cvre, podobno kot bi se zažgal šop las – ali pa bi se muha scvrla na plamenu sveče. Zabolelo me je, zato sem skušal izmakniti glavo. »Bodite pri miru in me stisnite za roko,« je rekla medicinska sestra, medtem ko je zdravnica nadaljevala poseg. Oprijel sem se ponujene dlani, kot bi bilo konec sveta. Zajavkala je in rekla, da je stisk vendarle premočan in naj jo raje primem za podlaket. »Potem boste pa imeli modrico,« sem ji rekel.
»Naj vas ne skrbi,« mi je odvrnila. »Bom doma povedala po pravici, da me je stisnil pacient.«
Znova sem se je oprijel, zdravnica pa je nadaljevala postopek. Meni se je zdelo, da je trajal četrt ure, a verjetno je minila kvečjemu minuta. Po koncu posega sem nekaj časa samo ležal in gledal v strop, potem pa sem se spomnil, da imam v torbi žig, na katerem piše, da sreče ne najdeš v sebi, temveč ob sebi. Zdelo se mi je, da ni boljšega trenutka, da ga predam zdravnici in medicinski sestri. Sedel sem za mizo v ordinaciji in jima na listič pritisnil sporočilo. Zdelo se mi je, da sta ga bili veseli, jaz pa sem bil tudi vesel, ker nimam več sto pik, temveč kakšno manj. Ko sem zapuščal kliniko, sem sklenil, da se bom o zdravstvenih težavah najprej posvetoval z zdravnikom ali farmacevtom. Ampak odslej pa res! Ker že to, da svoje zasebne stiske in zdravstvene težave predajam klepetalniku, ni posebej pametno. Pa zato, da to ugotoviš, sploh ni treba imeti sto pik!
