Res je, da mnogi ljudje živijo v neki kozmopolitski privzdignjenosti, brez kulturnih, duhovnih in družinskih povezav z okoljem, sodobniki in preteklostjo. Toda to je plavanje v brezzračju, ki se kot oblak črnogledosti in nemoči useda v ljudi. Kljub temu se nekateri še vedno sprašujejo: kdo so, kaj so in navsezadnje zakaj živijo. Brez teh temeljev ne more biti prihodnosti in angažiranosti za naprej.
Čas postaja naklonjen spremembi v smeri varnosti in bivanjske trdnosti. Mladi iščejo bolj varno izhodišče, da bi na njem mogli graditi svoje življenje, delo in družine. To velja tako za materialno osnovo kot za vrednote in vse, kar jih pozitivno podpira. Veliko lažje se je podati v valove časa in življenjske viharje, če za človekom stojita trdna opora in bližina. Podobno je tudi z rastjo in vzgojo otrok. To je pomen doma, pripadanja, gradnje skupnih poti, ohranjanja spomina in ponosa.
Rad bi se ustavil pri besedi dediščina, zapuščina in njenem širokem pomenu. Prav gotovo najprej pri materialnih dobrinah, ki smo jih podedovali po svojih prednikih, po dedih. To je dar družine, ki ga moramo sprejeti in posredovati naprej. S pravnega vidika so to premoženje, pravice in obveznosti, ki jih je zapustila določena oseba. Sem sodijo nepremičnine, denar, premičnine, dolgovi in druge premoženjske pravice. Kjer ni odprtih odnosov in pogovora, se ob nekaterih dediščinah razvijejo pravi boji in zamere, ki se lahko vlečejo skozi desetletja. Prav pa je, da ostane živ tudi zgodovinski spomin na družino in prednike.
Zapuščina vključuje tudi vrednote, tradicijo, navade, znanje, spomine in življenjske nauke, ki jih družinski člani prenašajo novim rodovom. To pomaga oblikovati družinsko istovetnost, občutek pripadnosti in povezanost med sorodniki.
Treba je živeti v sedanjosti in gledati naprej, pri čemer dajejo življenjski sok družinske in družbene korenine, njihov blagoslov in bogastvo. Seveda se prenaša tudi hudobija. Sveto pismo pravi, da morajo biti družinski grehi pomirjeni in odpuščeni, sicer se njihove posledice čutijo še v tretjem rodu. Podobno je tudi v družbi. Pravijo, da čas celi rane, vendar jih je treba pozdraviti, se spraviti in poiskati zdrave temelje za sobivanje ter razvoj.
Pesnik razmišlja:
»In pride milost kot pride hudo
in stopiš v čas,
ki ga živel ne boš.
In pod bosimi nožicami vnukov
dan zeleni,
čist in svetal,
od trav in bodljikavih rož.«
