Drugačen zaradi resne nevarnosti, ki jo je zmogel ustvariti z najfinejšim in najinteligentnejšim zapeljevanjem. Zapeljivi plenilec in predator, ki čaka v grmu. Anakonda, ki se ovije okoli telesa in ga zdrobi. Ah, poseben fant tale Malkovich.
Malkovich, ki se ne pusti zapeljati
In ko ga danes gledam v promocijskem filmu hrvaškega turizma Croatia – I Hear It, se skozi nergaškega in tudi zoprnega možaka še vedno iskri anakonda. Kako visi na ograji dubrovniškega obzidja in zdolgočaseno škili v morje! Prav ničesar mu ne morejo v filmu prodati – Hrvatu, dokler sam ne začne uživati v miru ob morski obali.
Niti trkanje na vest zaradi hrvaških korenin niti domoljubje, ki se v tem kratkem filmu res humorno predstavi s strahom pred prepihom in malikovanjem obrekovanja, ne premakneta zapeljivca v njem. Mogoče se pa ne da zapeljati zapeljivca.
Ker je zapeljivec vedno odmaknjen. Bolj kot se zdi blizu, dlje je. Za zapeljevanje je nadvse potrebna velika slika (big picture), sicer taktika zelo težko sledi strategiji.
Ko zapeljani postane zapeljivec
Malkovich tudi v tem kratkem filmu zapeljuje in zapelje, kljub temu da naj bi ga – v dramaturgiji zgodbe – zapeljevali drugi. Filmček je uspešen, mediji ga ocenjujejo kot eno najizvirnejših turističnih kampanj doslej, saj s humorjem in izvirnostjo daleč presega običajne turistične razglednice s sončnimi zahodi.
Slovenija brez humorja
Če pregledamo uradne promocijske filme za turizem pod znamko I feel Slovenia, hitro vidimo, da Slovenci v turizmu še nismo pripravljeni na humorno zapeljevanje. Ali pa samo na zapeljevanje.
Ne, naš svet je še vedno kremenit. Mi pravoverno ponujamo lepote svoje dežele, aktivna doživetja in neokrnjeno naravo. Tudi naši odlični športniki jo promovirajo, kot so jim v scenariju odmerili mesto avtorji.
Takšni smo mi – pridni kot čebele
Takšni smo mi. Pridni in delovni kot čebele. Naša dežela je velik panj z množico panjskih končnic, poslikave pa govorijo o življenju Slovencev v 19. stoletju.
Najprej nabožne poslikave, potem posvetni motivi s stvarnimi ali domišljijskimi sporočili, pa odmevi na različne dogodke tistega časa, prizori iz kmečkega življenja, upodobitve živali, domače obrti in različni zgodovinski prizori.
Verjetno pa so med najbolj zanimivimi tiste panjske končnice, ki opozarjajo na človeške neumnosti, in pa motivi, ki igrivo zasmehujejo tako moške kot ženske.
Bi Žižek in Melanija zmogla?
In če smo zaradi čebel zgradili ves ta čudovit sistem samoprezentacije v 19. stoletju, ga lahko za potrebe promocije uporabimo tudi v 21. Samo poiščimo naše najvidnejše v čebeljem roju, da to naredijo za nas.
Žižek in Melanija bi bila temu kos. Seveda, če to sploh potrebujemo.
Sicer pa nam še vedno ostane do danes najzapeljivejša podoba nas samih v videu Slovenija, moja dežela.
