Dnevno nas prepričujejo, da smo na robu katastrofe, da se nam nič dobrega ne piše in da bo kmalu razglašeno izredno stanje. Jasno, za vse so krivi tisti pred njimi. Skratka, nič novega. Vedno znova poslušamo približno enake floskule. Smo na robu bankrota in treba bo zavihati rokave. Ti rokavi so tokrat zavihani že skoraj do ramen. Kar pomeni, da se dela na polno.
Menjajo vse, ki niso pravi. Ukinja se vse, česar se ne da zamenjati. Priljubljene napovedi gredo v smer, da bo treba zategniti pasove, zmanjšati preveč razraščen javni sistem in vzeti tam, kjer to ni vitalnega pomena. Skratka, državo bo treba na novo osmisliti. In to je generalna zmota, ki se vleče skozi našo kratko zgodovino. Nihče ne razmišlja o gradnji, nadgradnji ali dogradnji, temveč najprej razmišlja o rušenju. Stare hiše z imenom Slovenija se ne adaptira, temveč poruši. Zruši do temeljev.
Ta rušitveni sindrom lahko razumemo kot edini politični program, ki ga zmorejo uresničiti nove ali nove stare garniture. Enkrat upam, da pride čas, ko bodo oblastniki razumeli preprosto dejstvo. Hiše z imenom Slovenija niso dobili v last. Niso postali njeni lastniki, da bi lahko z njo počeli, kar jim pade na pamet. Še najmanj to, da jo zrušijo in zgradijo enote za trg z zajetno provizijo. In se naokoli hvalijo, kako podjetni in iznajdljivi so. Hišo so dobili v upravljanje. Kot dobri gospodarji morajo skrbeti za fasado, inštalacije in vse usmeriti k preprostemu cilju. Ta pa je, da se stanovalci dobro počutimo. Da imamo čiste hodnike, dišeče lifte in pravočasno odpeljane smeti. Ja, naj se sliši še tako banalno, oblastniki so navadni hišniki. Edina skrb bi poleg zadovoljstva uporabnikov morala biti misel, da naslednji upravljavski garnituri hišo zapustijo v odličnem stanju.
Stanju, kot ga doživljamo vedno znova, bi v državah z državniško in demokratično tradicijo rekli nezrelost. Rekli bi nam, da nismo normalni. Da znova in znova prebolevamo otroške bolezni. Torej, da nas vsake štiri leta napade nova bolezen, nova bakterija, nov virus ali celo pandemija. Sklep je preprost. Nenormalni in bolni težko upravljajo svojo državo. Sprejemajo nore in nerazsodne odločitve. So užaljeni, če se jim ne ploska, in maščevalni, če se jim nasprotuje. Ne sprašujejo, temveč le ukazujejo. Ne poslušajo, temveč le delegirajo. Sejejo strah in pesimizem, namesto da bi spodbujali dobro voljo in optimizem. Politiki so pred petintridesetimi leti dobili v roke potencial, ki ga ne znajo izkoristiti. Namesto da bi bili ponosni, ker gradijo, so ponosni, da rušijo. Ker pač lahko.
