Presenetljivo pa čakajoči pacienti od pomladi niso več osrednja tema – morda pa gre res le za politični problem, pacienti pa se bodo znašli sami. Morda pa nas prav ta iznajdljivost dela srečne. Slovenci smo namreč končno dobili uradno potrdilo o sreči – po raziskavi Univerze Purdue iz ameriške zvezne države Indiana o povezavi med dohodkom in srečo. Objavil jo je ameriški ponudnik finančnih storitev Remitly: vsako povečanje dohodka dvigne »subjektivno dobro počutje«, a obstaja točka nasičenosti, po kateri dodaten zaslužek ne prinaša več sreče. Slovenija naj bi bila edina država, kjer povprečna plača presega to »ceno sreče« – in sicer za kar 16,3 odstotka. Ob pogledu na položnice si torej lahko rečemo: to je le občutek, znanstveno smo srečni. Očitno smo edini, ki smo osvojili srečo na obroke, zadovoljstvo z variabilno obrestno mero in optimizem brez kritja. Rešitev je torej preprosta: če ljudje niso srečni, jim ne manjka denarja – manjka jim raziskava, ki bi jim to povedala.
Kolumne pa ne gre končati brez besede o političnem zasmehovanju ustave in burkah v hramu demokracije. Je oblast res tako sladka, da se jo brani za vsako ceno? Eden od Pogačarjevih tekmecev je dejal, da se veseli staranja in pripovedovanja vnukom o tekmovanju z njim. Pogačar, Dončić, Čeh in vsi drugi športniki so naši ambasadorji – povezujejo nas, dvigujejo ugled in ponos. Šport dokazuje, kaj zmoremo z disciplino in spoštovanjem pravil. Politika pa zlahka zaobide ustavo, kliče k odstopom, brani prestopnike za vsako ceno. Ustavno sodišče reče eno, politika drugo, nato pa vsi skupaj krivijo nekoga tretjega. Ustava medtem potrpežljivo čaka v kotu. Politiki se obmetavajo s podpisi, športniki pa nabirajo medalje – morda je to nova slovenska delitev dela. In če bo šlo tako naprej, bo največja nacionalna dilema postala preprosta: kdo bo prej prišel do cilja – Pogačar na kolesu ali slovenska politika na dnu. Zato o mojem dokončnem izstopu iz politike kdaj drugič.
