Prvi september za otroke pomeni konec dolgih poletnih počitnic, za starše pa pogosto začetek pravega logističnega podviga.

Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino v novo šolsko leto danes vstopa 186.687 osnovnošolk in osnovnošolcev, med njimi 19.058 prvošolk in prvošolcev. V srednješolske programe je trenutno vpisanih okoli 88.000 dijakinj in dijakov.

Toda ob začetku pouka se za številne otroke začenja še ena sezona – sezona popoldanskih dejavnosti.

Nogomet v ponedeljek in sredo, glasbena šola v torek, ples v četrtek, tekma v soboto. Morda še verouk, šah, jezikovni tečaj ali kakšen drug krožek. Medtem je treba narediti domačo nalogo, se učiti, večerjati in pravočasno oditi spat.

Vse to praviloma izhaja iz dobrih namenov. Starši želijo otrokom omogočiti čim več priložnosti, razvijati njihove talente in jim ponuditi izkušnje, ki jim bodo nekoč morda koristile.

Toda v dobro zapolnjenem otroškem urniku lahko zmanjka prostora za nekaj precej preprostega: za igro.

Prosta igra ni še ena dejavnost

Ko govorimo o prosti igri, ne govorimo o nogometnem treningu, uri klavirja ali organizirani ustvarjalni delavnici.

Prosta igra pomeni nekaj drugega.

Otrok sam izbere, kaj bo počel, kako se bo igral, s kom in koliko časa. Odrasli mu ne določijo cilja, pravil in rezultata. Lahko gradi skrivališče iz odej, si izmisli igro s prijatelji, riše, sestavlja, pleza, teka po dvorišču ali nekaj časa preprosto ne ve, kaj bi sam s seboj.

Prav zadnji del je za odrasle včasih najtežji.

Otrok, ki reče »dolgčas mi je«, v nas hitro prebudi željo, da bi mu ponudili rešitev. Toda ni nujno, da je vsak trenutek, ko otrok nima vnaprej pripravljene dejavnosti, problem, ki ga moramo odrasli odpraviti.

Ameriška akademija za pediatrijo (AAP) poudarja, da igra ni zgolj prijeten dodatek otroštvu. Raziskave jo povezujejo z razvojem socialnih in čustvenih sposobnosti, jezika, samoregulacije ter izvršilnih funkcij – sposobnosti, ki otroku pomagajo pri pozornosti, načrtovanju, nadzorovanju vedenja in reševanju problemov.

Klinično poročilo AAP o pomenu igre je bilo sicer objavljeno leta 2018, vendar ga je akademija januarja 2025 ponovno potrdila.

Ko ni odraslega, ki bi takoj rešil spor

Prosta igra ima še eno posebnost.

Ni trenerja, ki bi določil ekipe. Ni učitelja, ki bi razložil pravila. In ni nujno starša, ki bi takoj posredoval, ko se dva otroka ne strinjata.

Otroci morajo zato marsikaj urediti sami.

Kdo bo prvi? Kaj sploh igramo? Ali lahko pravilo spremenimo? Kaj storiti, ko nekdo goljufa? Kaj, če me prijatelj noče vključiti v igro?

AAP med pomembnimi učinki igre izpostavlja prav razvoj socialnih spretnosti. Otroci se ob igri učijo poslušati druge, sodelovati, reševati spore z besedami in se osredotočati na nalogo brez nenehnega nadzora odraslega.

To so spretnosti, ki jih bodo potrebovali precej dlje kot znanje, pridobljeno na posameznem krožku.

Na pomen proste igre tudi pri šolarjih opozarja Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Dr. Nina Novak v strokovnem prispevku o igri na razredni stopnji poudarja, da prosta igra otroku med drugim omogoča razvoj ustvarjalnosti in domišljije, socialnih odnosov ter notranje motivacije.

Igra torej ni rezervirana samo za predšolske otroke.

Dejavnosti niso sovražnik

Pri tem bi bilo napačno zaključiti, da so treningi, glasbena šola, ples ali drugi krožki za otroke slabi.

Prav nasprotno.

Pregledi raziskav kažejo, da je sodelovanje v organiziranih športnih in drugih dejavnostih lahko povezano s pozitivnimi učinki na otroke in mladostnike. Obsežen pregled sistematičnih pregledov je denimo pokazal znake pozitivnega vpliva sodelovanja v ekipnih športih, šolskih klubih ter drugih športnih in nešportnih organiziranih dejavnostih na duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Pri organiziranem športu so raziskovalci ugotovili majhen pozitiven učinek na duševno zdravje, pri čemer so opozorili tudi na omejitve kakovosti razpoložljivih dokazov.

Težava torej ni nujno v dejavnostih.

Pomembno je, kaj ob njih ostane otroku.

Univerzalnega števila dejavnosti, ki bi bilo primerno za vsakega otroka, ni mogoče določiti. Smiselno pa se je vprašati, kako otrok svoj urnik doživlja.

Se dejavnosti veseli? Ima dovolj časa za spanje? Je nenehno utrujen? Mu ostane čas za prijatelje in družino? In predvsem – obstaja v njegovem dnevu še čas, ko si lahko sam izbere, kaj bo počel?

Pediatri letos znova poudarili pomen odmora

Da nestrukturiranega časa med šolskim dnevom ne gre podcenjevati, je Ameriška akademija za pediatrijo poudarila tudi letos.

Maja 2026 je posodobila svoje priporočilo o pomenu šolskega odmora iz leta 2013. V njem poudarja pomen odmora za telesni, socialni, čustveni in kognitivni razvoj otrok in mladostnikov.

Odmor predstavlja začasno prekinitev zahtevnega miselnega dela, kar lahko pripomore k ohranjanju koncentracije in učinkovitosti. Otrokom in mladostnikom ponuja tudi priložnost za obvladovanje stresa, druženje z vrstniki in igro.

Pediatri zato opozarjajo, da odmor ni izgubljen čas, ki bi ga bilo smiselno žrtvovati za še več pouka.

Podobno vprašanje si lahko zastavimo po koncu šolskega dne.

Po več urah sledenja navodilom, pravilom, urniku in zahtevam odraslih otrok ne potrebuje nujno še enega okolja, v katerem mu bo odrasli povedal, kaj mora početi naslednjih 60 minut.

Včasih potrebuje samo popoldne.

Otroku ni treba ves čas kazati, kaj naj počne

Ena od posebnosti proste igre je prav v tem, da je ne vodi odrasli. Otrok sam izbira, kaj bo počel, postavlja pravila, spreminja načrt, rešuje težave in se odloča, kdaj bo z dejavnostjo končal.

Otrok se namreč ne pripravlja na življenje samo takrat, ko se nekaj organizirano uči.

Na življenje se pripravlja tudi takrat, ko mu nekaj ne uspe.

Ko se spre s prijateljem in se mora pobotati.

Ko se mora sam domisliti, kaj bo počel.

Ko mu je dolgčas.

Ko nekaj poskusi, spremeni načrt in poskusi znova.

Morda v otroški urnik ni treba dodati ničesar

Ob začetku šolskega leta starši pogosto razmišljamo, kaj vse bi otroku še lahko omogočili.

Kateri šport? Kateri jezik? Glasbena šola? Ples? Šah?

Morda pa je letos vredno postaviti tudi obratno vprašanje:

Česa mu ni treba dodati?

Minister za izobraževanje, znanost in mladino je ob začetku šolskega leta 2026/27 poudaril, da prvi šolski dan ni le začetek pridobivanja novega znanja, ampak tudi novega obdobja osebnostne rasti in oblikovanja vrednot. Med vrednotami, ki mladim pomagajo odraščati v samozavestne, samostojne in odgovorne posameznike, je izpostavil radovednost, odgovornost, medsebojno spoštovanje, sodelovanje in pripadnost skupnosti.

Morda del teh stvari otroci razvijajo prav takrat, ko jih odrasli za trenutek ne razvijamo načrtno.

Ko jim ne organiziramo naslednje ure.

Ko ne rešimo prvega trenutka dolgčasa.

Ko jim dovolimo, da sami poiščejo prijatelja, si izmislijo igro, se sprejo, pobotajo, zgradijo nekaj popolnoma neuporabnega ali preprosto sanjarijo.

Danes se za skoraj 187 tisoč slovenskih osnovnošolcev začenja novo šolsko leto. Njihovi urniki bodo zelo hitro polni.

Morda zato letos ni slabo paziti, da na njih ostane tudi nekaj praznega prostora.

Ker tudi čas, ko otrok »nič ne počne«, ni nujno izgubljen čas.