Človek bi si mislil, da po toliko koncertih istega benda počasi zmanjka stvari, o katerih je mogoče pisati. Pa jih ne. Vsaj ko gre za Jelusick.

Še ena reportaža z njihovega koncerta? Priznam. Ne vem več, katera po vrsti. V dobrih dveh tednih sem jih videla trikrat. Najprej v Logatcu, na majhnem odru in tik pred odhodom na turnejo z Judas Priest. Potem v puljski Areni, kjer so stopili pred večtisočglavo množico in pokazali, da jim veliki odri niso prav nič preveliki. In zdaj še na Rock Campu Trst.

Isti bend. Trije povsem različni koncerti. In ravno ko se zazdi, da smo že videli vse – in da bi tokrat lahko preprosto napisali, da so Jelusick prišli, odigrali odličen koncert in navdušili občinstvo – se zgodi nekaj, zaradi česar takšna reportaža ne bi bila poštena.

Tokrat je počil bas boben. In ne, koncert se ni ustavil. Pravzaprav je takrat postal še nekoliko bolj zanimiv.

Kjer se je marsikaj začelo

A do počenega bobna še pridemo. Najprej je treba povedati, zakaj Rock Camp Trst za Jelusick ni samo še ena postaja na seznamu nastopov.

Tridnevni rock in metal festival se odvija v Praprotu v občini Devin-Nabrežina, sredi tržaškega Krasa. Prvi večer je na oder pripeljal šest zasedb – Hellmetall, Savanah, Comaniac, Runover, Diamond Dust in Jelusick. Prav slednjim je letos že drugič pripadla vloga headlinerjev. In to ni bilo naključje.

Ko sem Rock Camp prvič obiskala pred dvema letoma, so bili Jelusick prav tako med nastopajočimi. Takrat sem izvedela, da njihova zgodovina s festivalom sega še precej dlje – v čase zasedbe Animal Drive.

Na to je tokrat spomnil tudi Dino. Z Ivanom Kellerjem sta že skoraj redna gosta festivala, njuna vez z Rock Campom pa sega v čas, ko je Massimo Barzelatto, gonilna sila prireditve, na festival povabil njuno takratno zasedbo Animal Drive. To je bil eden njihovih prvih mednarodnih nastopov. Dino je povedal, da se zato vedno radi vračajo.

Da je veselje obojestransko, je bilo jasno že pred njihovim prihodom na oder.

Povezovalec programa je ob napovedi Dina Jelusića nanizal skoraj vse superlative, ki zadnja leta spremljajo njegovo ime – od enega najboljših rock vokalistov svoje generacije do glasbenika, ki ga k sodelovanju vabijo številna velika imena svetovne glasbene scene.

Potem je mikrofon prevzel še Massimo.

Spomnil je, da je Dino na njihovem odru nastopal že takrat, ko je bil Rock Camp še čisto majhen festival. In tega, je poudaril, ni pozabil. Prav zato je želel, da se s svojim bendom vrne tudi letos – kot headliner prvega večera – zdaj, ko je nekoliko zrasel tudi Rock Camp.

In morda prav ta zgodba najbolje opiše Rock Camp.

Festival, ki ga delajo ljudje

Njegova rast namreč ni samo zgodba o več bendih in treh večerih glasbe.

Predvsem je zgodba o ljudeh, ki imajo radi rock in metal in so pripravljeni za festival narediti nekaj tudi sami.

Ko sem šla po pijačo, mi jo je denimo postregel mladenič, ki sem ga pred dvema letoma videla med občinstvom. Pozneje se je samoiniciativno pridružil ekipi in ponudil svojo pomoč. Letos je bil za šankom. Majhna stvar. Ki veliko pove.

Za tri dni tako sredi tržaškega Krasa nastane majhen glasbeni svet. V okolju, kjer se prepletata slovenski in italijanski jezik, Kras in Mediteran, med drevesi, ki so tudi ob še vedno močnem septembrskem soncu poskrbela za senco in ravno pravšnjo zgodnjejesensko kuliso.

Tokrat z eno spremembo – Luko Brodarića je na basu nadomeščal Rökindja Nikolić. In če se že ves večer vračamo k začetkom: tudi on je nekdanji član Animal Drive. Tako je bilo na odru še nekaj več stare zgodovine Rock Campa.

»Hello, Trieste!«

Jaws of Life. Po uvodnem komadu pa Dinov običajni pozdrav občinstvu.

»Hello, Trieste!«

Potem se je s pogledom in roko sprehodil po prvi vrsti. No, s Trstom je bilo tam nekoliko bolj tako-tako. Če bi se šli statistiko, bi namreč slovenski delež prve vrste dosegel nekje okoli 90 odstotkov. Dve obiskovalki sta bili iz Trsta, en par je prišel iz Verone, drugi iz Avstrije.

Ostali? Slovenija.

Še bolj zanimivo je, da dobršen del te prve vrste zadnje čase postaja skoraj stalna zasedba.

Logatec. Pula. Trst. Mesta in velikost odra se menjajo. Nekateri obrazi pod njim precej manj. In očitno tega ne opažamo samo mi.

Dino se je pozneje med koncertom posebej zahvalil fenom iz Slovenije, ker redno prihajajo na njihove nastope. Pri tem je z roko zaobjel publiko na obeh straneh odra. In dobil temu primeren odgovor.

Jelusick navdušili: Z majhnega odra v Logatcu na turnejo z Judas Priest

Z Judas Priest po velikih odrih, nato nazaj na Rock Camp

Rock Camp je bil prvi nastop Jelusicka po mini turneji z legendarnimi Judas Priest. Pula. Beograd.
Sofija. Budimpešta.

Štirje veliki odri, na katerih so imeli čast ogrevati občinstvo pred eno najpomembnejših heavy metal zasedb vseh časov.

Kako je bilo videti tisti večer v puljski Areni, so Jelusick strnili tudi v video povzetek.

Potem pa nazaj.

Na precej manjši oder sredi tržaškega Krasa. Na festival, kamor sta Dino in Keller prihajala že dolgo pred današnjimi velikimi odri. In morda je bilo prav zato vse skupaj tako sproščeno. Nobenega občutka, da se je bend pravkar vrnil s turneje z Judas Priest in bi moral zdaj karkoli dokazovati.

Samo Jelusick. Oder. Publika. In koncert. Ki je nekaj časa potekal povsem po načrtih. Dokler ni prišla Fade Away.

In potem je Dino izginil

Fade Away so Jelusick po dolgem času vrnili na set listo že v Logatcu. Komad še iz časov Animal Drive, torej ravno pravšnji za oder, s katerim jih povezuje toliko skupne zgodovine.

In ravno med Fade Away je Dino – precej dobesedno – faded away. Izginil je izpred stojala mikrofona.
In se pojavil za bobni Nicka Nikolajeva.

Kajti zakaj bi samo pel, če lahko medtem še bobnaš? Dino je prevzel bas boben, Nick pa preostanek ritem sekcije in prehode po činelah. Nickov izraz na obrazu je medtem povedal skoraj vse.

Ogromen nasmešek. In pogled človeka, ki še sam ne more povsem verjeti, čemu je priča. Nekaj v smislu: Neverjetno, kaj vse ta človek obvlada.

Dino je pel in bobnal, Nick skrbel za vse drugo, bend igral naprej, občinstvo pa je dobilo še eno od tistih spontanih Jelusick koreografij, pri katerih nikoli ne veš povsem, kaj je bilo dogovorjeno in kaj se je rodilo tisti trenutek.

Potem je bilo skladbe konec. Nekaj trenutkov pozneje pa je Nick stopil izza bobnov. V rokah je držal bas boben. Oziroma – tisto, kar je ostalo od njegove opne. Sredi nje je zijala konkretna luknja.

Hm … Pogled je nehote ušel proti človeku, ki je še nekaj trenutkov prej z velikim veseljem tolkel prav po tem bobnu. Je bil torej novopečeni pevec/bobnar kriv za nastalo škodo?

Ne vemo. A med osumljenci se je znašel precej visoko. 🙂

Potem smo nekoliko podrobneje pogledali video. In zgodba je postala še boljša.

Nick je namreč že pred Dinovim prihodom za bobne očitno opazil, da z bas bobnom nekaj ne štima. Med igranjem je dvignil roko, kot da bi želel opozoriti na težavo oziroma priklicati pomoč.

Pomoč je tudi prišla. No, nekako. Dobil je frontmena, ki mu je demonstriral nove tehnike bobnanja.

Skratka: video je Dina vsaj deloma opral krivde. Bas boben je bil očitno v težavah že pred njegovim prihodom.

Ali mu je Dino s svojim bobnarskim vložkom potem še nekoliko »pomagal« do dokončnega predrtja? Tega pa video ne razkrije. In tu bomo preiskavo za zdaj zaključili. 🙂

Prednost festivala: nekje je še en boben

Počen bas boben sredi koncerta ni ravno idealen scenarij. Če se že mora zgoditi, pa je festival pravzaprav precej primeren kraj. Na istem prizorišču se namreč zvrsti več bendov. Več bendov pomeni več opreme. In precej večjo možnost, da se nekje najde še en bas boben. Tokrat so ga imeli kar organizatorji.

Massimo in ekipa so se lotili hitre menjave. Nick je začasno ostal brez svojega delovnega mesta, preostanek benda pa brez bobnarja.

Koncert bi se lahko za nekaj minut ustavil. Lahko bi nastala tista neprijetna tišina, med katero občinstvo opazuje dogajanje na odru in čaka.

Lahko bi. Če za klaviaturami ne bi bil Dino Jelusić.

»When shit happens …«

Dino je stopil za klaviature, pogledal proti dogajanju za seboj in občinstvu pojasnil, kdo bo reševal nastalo situacijo.

»When shit happens, who is saving the band? Me.«

Seveda. Kdo pa drug? In ker samo čakanje očitno ne pride v poštev, je razglasil glasbo po željah. Publika naj predlaga izvajalce. On bo igral. In pel.

Takrat se je ob klaviaturah pojavil Massimo. Približal se je Dinu in mu nekaj zašepetal na uho. Eros Ramazzotti. No, zdaj ga pa imamo. Bi človek pomislil. Človek bi se motil.

Dino je položil prste na tipke in nekaj trenutkov pozneje iz njega ni prišla samo Ramazzottijeva melodija, ampak tudi skoraj neverjetno prepričljiva različica njegovega značilnega vokala. Kratka. A dovolj dolga, da je bilo jasno, da tudi Eros nekje obstaja na tistem očitno precej velikem trdem disku v Dinovi glavi.

Potem je prišla želja iz občinstva. Ozzy Osbourne. Mama, I’m Coming Home. In tokrat ni ostalo le pri nekaj taktih. Dino za klaviaturami. Publika z njim. Nekaj metrov stran pa urgentna operacija bas bobna. Precej nenavaden prizor. In eden najboljših trenutkov večera. Ker nihče ni imel občutka, da čaka, da bo nekdo odpravil tehnično težavo. Tehnična težava je medtem postala del koncerta.

Nov boben. In gremo. Operacija uspela. Novi bas boben je bil na mestu. Nick se je vrnil za bobne. Dino je zapustil klaviature. Keller je bil pripravljen. In … Naprej. Brez velikega pompa. Brez občutka, da se je pred nekaj minutami zgodilo nekaj, kar bi lahko precej podrlo potek koncerta. Razen ene malenkosti. Občinstvo je zaradi tega dobilo nekaj, česar na set listi zagotovo ni bilo. In ravno takšni trenutki so razlog, da je stavek, ki sem ga o Jelusick zapisala že večkrat, še vedno težko nadomestiti z boljšim: Jelusick je treba videti v živo.

Trije koncerti. Tri zgodbe. V dobrih dveh tednih sem jih videla trikrat. In čeprav je šlo vsakič za isti bend, so bili to trije povsem različni večeri. Logatec. Majhen oder. Nizek šotor. Občinstvo skoraj na dosegu roke. Sproščen koncert tik pred odhodom na turnejo z Judas Priest. Pula. Arena. Velik oder. Velika produkcija. Na tisoče ljudi. Jelusick v vlogi posebnih gostov ene največjih metal zasedb vseh časov.

In Rock Camp. Drevesa sredi tržaškega Krasa. Skoraj domače vzdušje. Stalna zasedba nekaterih obrazov v prvi vrsti. Pa počen bas boben. Improvizacija. Smeh. Eros. Ozzy. In koncert, ki je zaradi nečesa, kar bi moralo biti težava, dobil enega svojih najboljših trenutkov.

Kateri od treh je bil najboljši? Ne vem. Pravzaprav ga niti nočem izbrati. Ker je morda ravno v tem čar Jelusicka. Nikoli ne veš povsem, kaj boš dobil. Veš pa, da skoraj zagotovo ne bo povsem enako kot zadnjič. In zato očitno tudi to ni bila zadnja reportaža. Samo počakati bo treba, kaj se bo zgodilo naslednjič.