Češnjevi paradižniki so na trgovskih policah na voljo vse leto, prihajajo pa iz Slovenije in številnih drugih držav. Pri nakupu pogosto odločajo videz, cena in poreklo, marsikdo pa je prepričan, da je domači paradižnik tudi okusnejši. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je preverila, ali to drži.
Konec avgusta so v trgovinah v okolici Ljubljane kupili devet različnih vzorcev češnjevega paradižnika slovenskega in tujega porekla. Ocenjevalo jih je 70 ljubiteljev češnjevega paradižnika, ki so presojali okus, teksturo, videz in splošno všečnost. Vzorce je ocenil tudi osemčlanski strokovno usposobljeni senzorični panel.
Domači so se odrezali bolje
Rezultati so pokazali prednost slovenskih pridelkov. Domači vzorci so bili v povprečju bolje ocenjeni pri vseh štirih ključnih lastnostih – okusu, teksturi, videzu in skupni všečnosti.
Med slovenskimi vzorci sta se najbolje odrezala Lušt in Rajska, med uvoženimi pa francoski Les Paysans de Rougeline.
Zanimiva je bila tudi neposredna primerjava iste blagovne znamke. Rajska slovenskega porekla je bila namreč ocenjena precej bolje od Rajske, pridelane na Hrvaškem.
Potrošnike so najbolj prepričali paradižniki z izrazito rdečo barvo, sadno aromo, značilnim vonjem, večjo sočnostjo in izrazitejšim okusom umami. Manj všečni so jim bili plodovi z vidnimi poškodbami, lisami ali razbarvanjem.
Za slovenske je treba seči globlje v žep
Prednost domačih pa se konča pri ceni. Slovenski vzorci so v povprečju stali 10,70 evra za kilogram, uvoženi pa 6,25 evra.
Čeprav so bili slovenski češnjevi paradižniki sodelujočim bolj všeč, zanje niso bili pripravljeni plačati toliko, kot dejansko stanejo. Po njihovi oceni so bili domači vzorci v povprečju približno četrtino predragi glede na ceno, ki bi jo bili pripravljeni plačati.
Test je tako potrdil prednost slovenskih češnjevih paradižnikov predvsem tam, kjer jo potrošnik najhitreje zazna – pri okusu in splošni všečnosti. Vprašanje pa ostaja, koliko več smo za domače poreklo in boljši okus pripravljeni odšteti.
