Čakanje na trenutek, ko bomo dovolj samozavestni za nov korak, je lahko past. Za prijavo na novo delovno mesto, pomemben pogovor, postavljanje meje ali izražanje svojega mnenja se morda nikoli ne bomo počutili popolnoma pripravljene.
Samozavest zato ni nujno izhodišče za dejanje. Pogosto je njegova posledica.
Ko nekaj poskusimo, pridobimo novo izkušnjo. Tudi če nam ne uspe popolnoma, dobimo dokaz, da lahko neprijetno situacijo preživimo, se iz nje nekaj naučimo in naslednjič poskusimo drugače.
Ne merite svojega življenja z življenjem drugih
Primerjanje je skoraj neizogibno, družbena omrežja pa nam ponujajo neskončno možnosti zanj.
Težava je v tem, da pogosto primerjamo celotno sliko svojega življenja z zelo izbranim delom življenja nekoga drugega. Vidimo uspeh, videz, potovanje ali napredovanje, ne vidimo pa nujno dvomov, neuspehov in okoliščin v ozadju.
Veliko bolj uporabno merilo je lastni napredek.
Namesto vprašanja »Zakaj nisem tam, kjer je on?« si lahko zastavimo vprašanje: »Kaj danes zmorem ali razumem bolje kot pred letom dni?«
Bodite pozorni na svoj notranji govor
Napaka pri človeku z močnim notranjim kritikom hitro postane nekaj več kot napaka.
Iz »to sem naredil narobe« lahko nastane »nesposoben sem«, iz enega neuspeha pa zaključek »meni nikoli nič ne uspe«.
Takšne misli lahko zvenijo kot dejstva, vendar to niso nujno.
Koristno je ločiti med vedenjem in svojo vrednostjo. Nekaj lahko naredimo slabo, ne da bi bili zaradi tega slabi ali nesposobni ljudje.
Pomaga preprosto vprašanje: Bi na tak način govoril človeku, ki mi je pomemben?
Če ne bi, ni posebnega razloga, da bi bil tak način govora primeren za nas same.
Ne čakajte, da strah izgine
Ena pomembnejših sprememb se zgodi, ko prenehamo razumeti strah kot znak, da nečesa ne smemo narediti.
Če vas je strah spregovoriti na sestanku, ni treba začeti z desetminutnim nastopom. Cilj je lahko, da poveste eno svoje mnenje.
Če vam je težko spoznavati nove ljudi, ni treba postati najbolj družabna oseba v prostoru. Za začetek lahko sami začnete en kratek pogovor.
Majhni koraki ustvarjajo nove izkušnje, te pa počasi spreminjajo prepričanje o tem, česa smo sposobni.
Naučite se reči tudi ne
Samozavest se kaže tudi v odnosih.
Človek, ki svojo vrednost močno povezuje z odobravanjem drugih, lahko pogosto pristane na stvari, ki jih pravzaprav ne želi. Reče da, čeprav bi želel reči ne, prevzema dodatne obveznosti ali molči, ker se boji konflikta in zavrnitve.
Postavljanje meje ne pomeni, da moramo postati neprijazni.
Pomeni, da lahko prepoznamo svoje potrebe in jih izrazimo tudi takrat, ko obstaja možnost, da drugi nad njimi ne bodo navdušeni.
Izbirajte tudi ljudi, ob katerih lahko ostanete vi
Na odnos do sebe vpliva tudi okolje.
Razlika je, ali smo večino časa ob ljudeh, ob katerih moramo paziti na vsako besedo in dokazovati svojo vrednost, ali ob ljudeh, ki dopuščajo napake, različna mnenja in ranljivost.
To ne pomeni, da potrebujemo ljudi, ki nam bodo vedno pritrjevali.
Podporen odnos lahko vključuje nestrinjanje in kritiko. Ključna razlika je v tem, ali se po odnosu počutimo spoštovane ali sistematično manjvredne.
Delajte stvari, pri katerih občutite svojo kompetentnost
Samozavest se težko gradi samo z razmišljanjem o samozavesti.
Pomembne so konkretne izkušnje.
Kuhanje, šport, delo, ustvarjanje, skrb za rastline, igranje instrumenta, popravljanje stvari ali katerakoli druga dejavnost, pri kateri lahko opazujemo svoj napredek, nam daje nekaj oprijemljivega: dokaz, da se lahko nečesa naučimo.
Zato ni nepomembno, da ohranjamo dejavnosti, v katerih uživamo in pri katerih zaznavamo lastno sposobnost.
Velike cilje zmanjšajte
»Postal bom samozavesten« je zelo velik in precej nejasen cilj.
Veliko bolj uporabno je določiti vedenje, ki ga lahko dejansko izvedemo.
Namesto »postal bom bolj samozavesten v službi« je lahko cilj: »Na naslednjem sestanku bom predstavil en svoj predlog.«
Namesto »ne bom se več bal zavrnitve«: »Povabil bom osebo na kavo, čeprav ne vem, kakšen bo odgovor.«
Vsak opravljen majhen korak je nova izkušnja, na katero se lahko pozneje opremo.
Poskrbite tudi za telo
Psihično počutje ni ločeno od telesa.
Pomanjkanje spanja, dolgotrajna izčrpanost, premalo gibanja in neurejen dnevni ritem lahko vplivajo na energijo in na to, kako zahtevne se nam zdijo vsakodnevne situacije.
Tudi tukaj ni potreben popoln življenjski preobrat.
Rednejši spanec, sprehod ali nekaj več gibanja so lahko precej bolj realističen začetek kot zahteva, da moramo od jutri živeti popolnoma drugače.
Samozavest ne pomeni, da nikoli več ne dvomite vase
Morda je prav to najpomembnejši del.
Samozavesten človek ni nekdo, ki si pred vsako odločitvijo reče: »Zagotovo mi bo uspelo.«
Veliko bolj realistična oblika zaupanja vase je: »Ne vem, kako se bo končalo, vendar verjamem, da se bom lahko spoprijel s tem, kar se zgodi.«
Tudi raziskave o sočutju do sebe kažejo, da prijaznejši odnos do sebe ni enak popustljivosti ali pomanjkanju motivacije. Nasprotno, sočutje do sebe je povezano z boljšim psihološkim blagostanjem, manj samokritičnosti in večjo sposobnostjo soočanja s težkimi čustvi.
Samozavest se zato pogosto ne začne z velikim občutkom notranje moči. Začne se precej manj dramatično: naredimo nekaj, česar nas je malo strah, postavimo eno mejo, sprejmemo eno napako brez samokaznovanja in naslednji dan poskusimo znova.
In prav iz takšnih izkušenj se počasi sestavlja zaupanje vase.
