Toda duševno zdravje ni samo vprašanje tega, ali še zmoremo. Človek lahko vsak dan vstane, gre v službo, skrbi za otroke, pomaga drugim in izpolnjuje vse obveznosti, v sebi pa že dolgo nosi breme, ki ga nihče ne opazi. Včasih ga ne želi opaziti niti sam.
“SAJ BOM ZMOGEL SAM”
Nekateri se že zelo zgodaj naučimo biti močni. Morda v našem okolju ni bilo veliko prostora za strah, žalost ali nemoč. Morda smo morali hitro odrasti, skrbeti za druge ali smo dobivali sporočila, da je treba stisniti zobe in iti naprej.
Tak otrok lahko odraste v človeka, na katerega se vsi zanesejo. Zna poskrbeti, rešiti, organizirati in zdržati. Veliko težje pa se sam nasloni na drugega. Prošnja za pomoč lahko v njem prebudi občutek šibkosti, neuspeha ali celo sramu.
V terapevtskem delu pogosto srečujemo ljudi, ki so dolgo zmogli sami. Pravzaprav so v tem postali zelo dobri. Potrpijo, zmanjšujejo pomen svoje stiske in nadaljujejo. Pogosto pridejo po pomoč šele, ko telo ali duševnost ne zmoreta več slediti.
NI TREBA ČAKATI NA ZLOM
Za pomoč nam ni treba biti na robu svojih moči. Ni treba čakati na panični napad, izgorelost, razpad odnosa ali trenutek, ko zjutraj preprosto ne moremo več vstati.
Stiska se pogosto začne veliko tišje. Z dolgotrajno utrujenostjo, slabšim spanjem, razdražljivostjo, občutkom praznine ali izgubo veselja do stvari, ki so nas nekoč veselile. Morda se začnemo umikati od ljudi, smo ves čas napeti ali imamo občutek, da samo še opravljamo naloge. Včasih je prvi znak zgolj tiha misel: “Že dolgo nisem zares dobro.”
Takšnih občutkov ni treba dramatizirati, vendar jih tudi ni dobro preslišati. Tako kot skrbimo za telesno zdravje, preden resno zbolimo, lahko tudi za duševno zdravje poskrbimo, še preden se znajdemo v krizi. Pogovor, bližina, počitek, jasnejše meje ali strokovna pomoč niso priznanje poraza. Lahko so način, kako preprečimo, da bi breme postalo pretežko.
MOČ JE TUDI DOVOLITI DRUGEMU BLIZU
Morda moramo zato nekoliko drugače razumeti, kaj pomeni biti močan. Moč ni samo v tem, koliko prenesemo in kako dolgo lahko vztrajamo. Včasih je moč tudi v tem, da se ustavimo in si priznamo: Težko mi je. Ne vem, kako naprej. Potrebujem nekoga ob sebi.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja se zato lahko vprašamo: Ali znam poiskati pomoč tudi takrat, ko bi še lahko nadaljeval sam? Ali znam človeku, ki me vpraša, kako sem, kdaj odgovoriti tudi drugače kot z avtomatičnim “dobro”?
Ni nam treba najprej razpasti, da bi si zaslužili podporo. Tudi ljudje, ki so vajeni nositi druge, potrebujejo prostor, kjer lahko za trenutek odložijo svoje breme.
Morda je ena največjih oblik notranje moči prav to, da znamo pravočasno reči: Tokrat mi ni treba vsega narediti sam.
