V zgodovini so različno gledali na telo. Pogosto so izpostavljali odnos telesa z dušo in duhom, to je z zavestno osebno istovetnostjo. Stari Grki so občudovali lepoto telesa in govorili o povezavi telesa in duše (Platon, Aristotel). Grški svet je poznal tudi tokove gnosticizma, v katerih je bilo telo razumljeno kot nekaj nižjega ali kot ujetništvo duha. V budizmu pojmujejo telo kot minljivo in podvrženo spremembam, navezanost nanj pa pomeni izvir trpljenja. Pri hinduistih je telo del ciklov rojstev in smrti, različni tokovi pa ga razumejo bodisi kot sredstvo duhovne rasti bodisi kot nekaj, od česar se je treba osvoboditi.
V judovski in krščanski misli ima telo pozitivno vlogo, je nosilec osebe in duha, obenem pa v tej telesno-duhovni napetosti obstaja tradicija askeze in obvladovanja telesa za njegovo poduhovljenje in poosebljenje.
V evropski misli se je po srednjem veku začelo vzpostavljati razlikovanje med mišljenjem in razsežnim telesom (Descartes). Spinoza je trdil, da um in telo nista dve neodvisni stvarnosti, ampak dva načina razumevanja iste stvarnosti. Nietzsche je poudaril, da je telo pomemben izraz človekove življenjske moči. Kritiziral je tradicijo, ki je telo podrejala duhu. Fenomenološka misel je govorila o tem, da telo ni zgolj fizični predmet, ki ga opazujemo od zunaj, ampak način, kako smo navzoči v svetu.
V sodobnih miselnostih so v ospredju vprašanja osebne istovetnosti, spola, medicine, tehnologije, telesne avtonomije in odnosa med telesom ter zavestjo. Pogosto je odnos do telesa zelo čuden, razpolovljen. Po eni strani ga obravnavajo kot estetski objekt, ki ga nenehno oblikujejo za prikazovanje pred drugimi, obenem pa ga izčrpavajo do onemoglosti. To velja zlasti za mlajše ljudi z nizko samopodobo. Pod vplivom medijskih podob lepih, mladostnih, negovanih teles se jim zdijo njihova telesa pomanjkljiva, sramotna, grda. Zato sežejo po posegih in kurah, da bi njihovo telo dobilo mladostno, lepo, suho podobo, kar naj bi bilo tudi zagotovilo za srečo, priljubljenost in uspeh. V mnogih primerih pride do drugačnega učinka. Kdor izbere pot nežnosti, vidi telo kot dar, sprejemanje, delitev.
Frančišek Asiški je pred 800 leti rekel za telo, da je »brat osel«. Ko ga je tako imenoval (frater asinus), ga ni želel ponižati, razvrednotiti ali zavreči. Osla moremo razumeti kot zvestega nosilca in služabnika gospodarja, ki prenaša težo in omogoča potovanje. Telo je dragocen Božji dar, v katerem živimo, delamo, ljubimo, molimo. Za svoje delovanje potrebuje skrb, počitek, hrano, zdravljenje, hkrati pa tudi disciplino in odgovornost. Frančišek je do telesa čutil hvaležnost, čeprav ga je pogosto strogo uril v askezi. Proti koncu življenja naj bi se telesu celo opravičil, ker je bil do njega prestrog.
Telo ni malik ne breme. Ne nosi krone, ampak nosi človeka in tovor. Ni gospodar življenja, je pa zvest spremljevalec na poti. Če zanj ne skrbimo, omaga; če mu pustimo, da nas vodi, zaidemo. Prav tako ga ne smemo maltretirati. Če ga spoštujemo in modro usmerjamo, nam pomaga priti do cilja. Vedeti moramo, kje so njegove meje, koliko in kaj zmore. Naučiti se moramo prisluhniti muhastemu telesu: »Telo ne sledi mi najbolje, / kot osel počasi mi služi, / potrebno veliko je volje, / da dobro se k delu pridruži.« Tone Pavček v pesmi Zgodba predstavi telo kot nekaj svetega, kar nosi človekovo življenjsko zgodbo, spomine, ljubezen in dušo. Kljub staranju ostaja pomemben del človekovega bivanja.
