Rowan Atkinson, ki ga milijoni poznajo kot nepozabnega gospoda Beana, v otroštvu ni bil vedno deležen smeha, kakršnega danes izvablja pri občinstvu. Sošolci so ga zasmehovali zaradi videza, spopadal pa se je tudi z jecljanjem. Njegova zgodba odpira zanimivo vprašanje: zakaj nekateri ljudje boleče izkušnje iz otroštva nosijo s seboj vse življenje, drugi pa kljub njim najdejo svojo pot?
Sošolci so ga primerjali z vesoljcem
Težko si je predstavljati, da je bil eden najbolj prepoznavnih komikov na svetu nekoč zadržan deček, ki je bil tarča posmeha.
Rowan Atkinson, rojen leta 1955 v Angliji, je obiskoval šolo Durham Choristers School, kjer so ga sošolci zaradi njegovega nenavadnega videza primerjali z vesoljcem. Bil je sramežljiv in imel je težave z jecljanjem.
O njegovih šolskih letih so med drugim pisali britanski časopisi The Independent in The Guardian, ki so povzeli tudi spomine ljudi, ki so ga poznali v mladosti.
Atkinson se je pozneje odločil za študij elektrotehnike, najprej na univerzi v Newcastlu, nato na Oxfordu. Prav tam pa se je začela razvijati njegova komedijantska kariera.
Njegov poznejši sodelavec, scenarist Richard Curtis, se je spominjal, kako je sprva skoraj molče sedel na srečanjih študentske gledališke skupine. Ko je vendarle nastopil s svojimi skeči, je vse prisotne navdušil.
Ko je igral druge like, je jecljanje pogosto izginilo
Atkinson je leta 2007 v intervjuju za ameriško revijo Time spregovoril tudi o svojih govornih težavah.
Pojasnil je, da se jecljanje pri njem pojavlja različno intenzivno, odvisno tudi od njegovega počutja. Opazil pa je nekaj zanimivega: kadar se je vživel v drug lik, so težave pogosto izginile.
Prav ta izkušnja je bila po njegovih besedah morda eden od razlogov, da ga je pritegnila igralska kariera.
Sledili so uspehi v britanskih televizijskih komedijah, med drugim v seriji Črni gad (Blackadder), nato pa je nastal gospod Bean, nerodni, skoraj povsem nemi junak, ki je osvojil občinstvo po vsem svetu.
Toda Atkinsonova zgodba ni zanimiva samo zaradi njegovega uspeha.
Odpira namreč vprašanje, kako lahko izkušnje iz otroštva vplivajo na človekovo samopodobo in njegove poznejše življenjske odločitve.
Ko besede drugih postanejo naše prepričanje
Otrok, ki pogosto posluša, da je neroden, nesposoben, čuden ali manjvreden, lahko takšne oznake sčasoma sprejme kot resnico o sebi.
Namesto da bi razumel, da se drugi do njega vedejo neprimerno, lahko začne verjeti, da je z njim nekaj narobe.
Tako lahko nastanejo prepričanja, kot so: »Nisem dovolj dober«, »Drugi me ne bodo sprejeli« ali »Bolje je, da niti ne poskusim, ker mi tako ali tako ne bo uspelo«.
Takšna prepričanja lahko človeka spremljajo še dolgo po tem, ko zapusti okolje, v katerem so nastala.
Odrasel človek se lahko zaradi strahu pred zavrnitvijo izogiba novim odnosom, ne izkoristi poslovne priložnosti ali se ne upa izpostaviti, čeprav ima za to vse potrebne sposobnosti.
Včasih se tako zgodi, da nas ne omejujejo več ljudje, ki so nas nekoč poniževali, temveč prepričanja, ki smo jih zaradi njihovih besed razvili o sebi.
Biti žrtev in ostati ujet v občutku nemoči
Pri razumevanju posledic bolečih izkušenj je pomembna razlika med tem, da je bil nekdo žrtev ravnanja drugih, in tem, da se tudi pozneje doživlja predvsem kot nemočnega.
Človek, ki je bil izpostavljen nasilju, poniževanju ali zavračanju, za ravnanje drugih ni odgovoren.
Prav tako ni mogoče pričakovati, da bo vsakdo težke izkušnje premagal zgolj z odločitvijo, da bo razmišljal pozitivno.
Posledice so lahko globoke in dolgotrajne, njihovo premagovanje pa pogosto zahteva čas, podporo in včasih tudi strokovno pomoč.
Toda pomembno je tudi spoznanje, da preteklost ni nujno dokončna napoved prihodnosti.
Človek lahko postopoma začne prepoznavati, kako ga stare izkušnje še vedno omejujejo, in razvija drugačne načine razmišljanja ter ravnanja.
View this post on Instagram
Ali lahko spremenimo prepričanja, ki smo jih oblikovali kot otroci?
Eden od psiholoških pristopov, ki se ukvarjajo s takšnimi vzorci, je transakcijska analiza.
V njej poznamo pojem življenjskega scenarija, ki opisuje, kako lahko zgodnje izkušnje, sporočila pomembnih odraslih in otrokove odločitve vplivajo na poznejše življenje.
Otrok, ki je pogosto deležen kritike, lahko na primer razvije prepričanje, da ni dovolj dober. V odraslosti si nato prizadeva nenehno dokazovati svojo vrednost ali pa se iz strahu pred neuspehom izogiba izzivom.
Pomembno pa je, da takšnih prepričanj ni treba razumeti kot nespremenljivih.
Človek lahko začne razlikovati med tem, kar so mu nekoč govorili drugi, in tem, kar dejansko velja o njem.
Namesto »Nisem dovolj dober« se lahko postopoma nauči razmišljati: »Nekateri ljudje me niso sprejemali, vendar to ne pomeni, da nisem vreden sprejemanja.«
Namesto »Nikoli mi ne bo uspelo« pa: »Morda mi ne bo uspelo vsakič, vendar lahko poskusim.«
Takšna sprememba ni vedno hitra ali preprosta. Lahko pa pomembno vpliva na človekovo samozavest, odnose in pripravljenost sprejemati nove izzive.
Ni treba, da vse življenje dokazujemo svojo vrednost
Boleče izkušnje nas lahko zaznamujejo tudi tako, da se še dolgo trudimo pridobiti priznanje ljudi, ki nam ga nekoč niso dali.
Želimo dokazati, da so se motili. Da smo sposobni, uspešni, vredni spoštovanja.
Toda pri tem se pojavlja vprašanje, ali s takšnim dokazovanjem svojo vrednost še vedno prepuščamo presoji drugih.
Morda se pomemben premik zgodi takrat, ko nehamo iskati potrditev pri vsakem človeku in začnemo sami oblikovati bolj stvarno in prijazno predstavo o sebi.
Zgodba Rowana Atkinsona ne dokazuje, da je svoje otroške izkušnje povsem predelal. Prav tako njegovega uspeha ne moremo pripisati zgolj premagovanju težav.
Pokaže pa, da lahko človek kljub določenim oviram razvije svoje sposobnosti in najde področje, na katerem se lahko izrazi.
In za to ni treba postati svetovno znan igralec.
Za nekoga je lahko velik osebni uspeh že to, da si prvič upa povedati svoje mnenje, postaviti mejo, zaprositi za novo službo ali vstopiti v odnos brez nenehnega strahu pred zavrnitvijo.
Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa postopoma spreminjamo način, kako vpliva na našo sedanjost in prihodnost.
Morda je zato eno najpomembnejših vprašanj, ki si jih lahko zastavimo, naslednje:
Ali o sebi še vedno verjamemo nekaj, kar so nam nekoč govorili drugi – čeprav to nikoli ni bila resnica?
Avtorica v okviru zavoda Eyestalk izvaja psihoterapevtsko usmerjeno svetovanje.
Več informacij:
