Prav neverjetno je, kako malo se ljudje učimo od zgodovine. Navkljub znani krilatici o »magistri vitae«. Zgodovina med drugim uči, da so že pred nekaj tisočletji živele in se razvijale zelo napredne, bogate in v vseh ozirih cvetoče civilizacije. A vse te občudovanja vredne civilizacije so »lepega dne« izginile. Po propadu rimskega cesarstva je v tem delu Evrope nastopilo obdobje mračnjaštva, nazadovanja, verske blaznosti, dogmatizma . . . To je trajalo skoraj tisoč let. Če mračnih stoletij ne bi bilo, niti opazili ne bi, da se je šele v 13. ali 14. stoletju začel dogajati kulturni preporod, ki mu pravimo renesansa.
Nazadovanje na duhovnem področju se tudi danes odraža na celi črti. Tudi v odnosu ljudi do svojih spomenikov. V Kopru že četrt stoletja propada nekdanji Servitski samostan, skladišča soli v Portorožu, filmski studio Vibe filma na Fornačah. . . Zdi se, da se družba s tem propadanjem spomenikov s časom na določen način sprijazni in propada ne vidi več.
Seveda ne povsod enako. Ljubljanski župan je po stoletju propadanja znamenite Cukrarne poskrbel, da zdaj to za slovensko kulturo pomembno stavbo obetajoče obnavljajo. Tudi v koprski občini nameravajo obnoviti skladišče soli Libertas in ga v dveh letih nameniti – kulturi. V Kopru lahko skladišče prenovijo v dveh letih, v Piranu o tem govorijo 20 let, zgodi pa se malo ali nič. Nikakor niso krivi (samo) župani. Ne more biti kriv en sam človek. Zakaj pa ste takega župana izvolili in me čustveno pregreto prepričevali, da je to edini zveličavni sposobnež, ki nas bo odrešil vseh muk? Kaj tisti, ki take župane in svetnike volijo in dvigujejo roke v mestnih svetih, res ne čutijo nobene odgovornosti za svoj glas? Kaj niso župani, svetniki, člani svetov krajevnih skupnosti, zaposleni v občinski ali državni upravi, kulturnih in vseh drugih ustanovah, vsi zakoni in predpisi . . . prav nič odgovorni za to, kar imamo?
Palače nam propadajo zato, ker ta družba nazaduje. Ta nazadnjaški virus je veliko usodnejši od covida. Je pa covid odlično razgalil položaj, odgrnil odejo pod katero so se nevarno zaredile razdiralne sile. Samo zapomniti bi si morali, kdo so kadroviki, torej tisti, ki nam take voditelje strežejo. Da ne bi znova in znova nasedli. Samo to morda lahko reši nas in vse propadajoče palače z njihovo (in našo) zgodovino ter kulturo vred.
Boris Šuligoj
