Verjetno ni skrivnost, da sem pred medicino uspešno zaključil študij matematike. Že v zgodnji mladosti me je matematika posrkala v njen svet popolnosti, na meji umetnosti.
Zgledovanje po starejšem bratu in uspehih na republiških tekmovanjih je odločitev o izbiri študija zelo poenostavila. Študij me je izpopolnjeval ob spoznavanju z vsemi dimenzijami matematike kot popolne znanosti, njeno vpetostjo v vsako poro našega vsakdanjega življenja. S posebnim veseljem sem se poglabljal v logiko, med samim študijem zaradi njene preprostosti, kasneje zaradi praktičnosti in uporabnosti v vsakdanjem življenju. Brez izvornega genoma in pridobljenega znanja bi mi bilo bistveno težje krmariti v profesionalnem in zasebnem življenju, morda celo nemogoče. Logika je tisti steber matematike, ki nam je položena v notranji ustroj od vsega začetka naše rasti.
Žal je kasneje med šolanjem prepogosto zavrta z računstvom, ki ga večina enači z matematiko. Ponavljanje računskih operacij, začenši s seštevanjem in odštevanjem, da o poštevanki ne izgubljam besed, predstavlja le pridobivanje računskih veščin. Morda se še spomnite teorije izjav in med njimi implikacije. Vsako sklepanje iz pravilne ali pa nepravilne izjave je pravilno, če le ni implicirana izjava nepravilna. Seveda pa je sklepanje na podlagi nepravilne oziroma neresnične izjave z izpeljavo v resnično ali neresnično izjavo sicer logično pravilno, a vsebinsko popolnoma prazno.
V kolikor boste pozorno prisluhnili, boste spoznali plaz dnevnih obmetavanj s praznimi izjavami v praktično vseh dejavnostih. Ob vsakodnevnih stikih, na delovnem mestu, v politiki in športu, povsod. Kot na primer ta, da če bi v 88. minuti žoga šla v gol in ne v vratnico, potem bi se tekma gotovo drugače končala. Gre za izjavo, ki v ničemer ne poglobi resnost analize tekme, še manj pa zaceli rane gorečih navijačev poraženega moštva. Zato je seveda logično, da je tako na prazno izpolnjeno oziroma sklepanje iz napačne predpostavke v ljudskem jeziku poimenovano “mlatenje prazne slame”.
Kako pogosto se soočate z ljudmi, ki praktično vse vedo? Zato bom podal eno v luči današnjega časa: “Na cepljenje se sicer nič ne spoznam, ampak kolikor je meni znano, ta cepiva ne omogočajo varnosti”. Težava v našem družbenem bivanju nastopi takrat, ko se najprodornejši uporabnikih teh principov teorije izjav povzpnejo na mesta odločanja in vodenja. Tako, prostor se je zapolnil, zato nadaljujemo prihodnjič s trivialno resnico ali odkrivanjem tople vode. Morda celo s kavljem 22. Naj zaključek ne zveni kot preizkus znanja bralcev, ampak njih osebna odločitev o možni uresničitvi izjave: “Ob prodornem in vizionarskem vodstvu bi bila Slovenija sanjska dežela.“
Dorjan Marušič
