Ob vsakih državnozborskih volitvah se vzpodbujamo, kako vsak glas odloča. Prelevimo se v aktiviste, ki jim ni vseeno. Prepričani smo, da imamo volilci vedno prav ter ponavljamo staro zlajnano politično floskulo, da je edina prava anketa rezultat volitev. In takrat, na tisti večer veličastnih zmag, radi rečemo, da so sanje postale resničnost. Potem pa sledimo nenapisanemu scenariju v petih točkah.
Prva točka je investicija. Vse invenstiramo v zmagovalca. On je naš dobitek na loteriji, naš odrešitelj in naša naložba. Vsa pričakovanja, vsa razočaranja, vse zamere in vsa upanja projeciramo vanj. Za trenutek postane naš bog.
Druga točka je branjenje. Novega odrešitelja branimo na vseh možnih platformah in napadamo vse, ki mu že na prvem zasedanju parlamenta podstavijo bombico. Ne eno, kopico. V bran mu stopimo ob vsaki nerodnosti ali spodrsljaju s preprosto obrazložitvijo, da se šele uči, da ima dobre namene in dajmu mu že, prosim, čas. Čas je ves čas naš argument. Ne pričakujte čudežev čez noč. Pri tem nam tudi novi izbranec zvesto asistira. Ves čas odločitve in reforme prestavlja v prihodnost.
Tretja točka je čudenje. Naenkrat se začnemo čuditi. Zakaj za vraga ne uredi tega in tega, zakaj dopušča, da določene stvari še kar tečejo po starih tirnicah, nacionalna televizija na primer? Zakaj k sebi pripušča te in one modele? Zakaj se naenkrat spreminja?
Četrta točka je razočaranje. Pojavi se razočaranje na vsej črti. Sprašujemo, se ali smo spet zgrešili, ali smo spet šli na volitve kot osli, ki stalno hodijo na led. Razočaranje prepoznamo tudi pri drugih. Postajamo razočarana množica, ki vidi samo še slabe stvari. Nobenega optimizma, nobenega prepoznavanja dobrih potez in nobenega odobravanja. Razočaranje počasi vodi v melanholijo in pesimizem, ki se vedno konča z isto ugotovitvijo. Vsi so isti.
Peta točka je užitek. Na koncu spoznamo, da smo si vse to želeli, da uživamo v tem, kako še enemu ni uspelo. Užitek najdemo v spodrsljajih drugega, v neuresničenih obljubah in celo malih lažeh. To smo iskali in dobili. Dobili to sladko zadoščenje, da se je zgodovina spet ponovila. Užitek ob spremljanju neuspeha drugega ima mobilizacijski potencial. Začnemo iskati novega odrešitelja. Seznam spet dobiva nova imena, čudežne dečke, izjemne managerje, prekaljene mačke in nove obraze na sceni. Začenjamo nov krog črtanja imen in obkroževanja favoritov.
Prav to smo počeli že pred dobrima dvema letoma in na mojem seznamu je bilo prvo ime prav Robert Golob. Predlagali so mi ga prijatelji, ki jim zaupam in vem, da dobro poznajo zakulisja in mehanizme delovanja države, oblasti in upravljanja z našim bogastvom, ki sliši na ime samostojna Slovenija. Potem se je vse zgodilo, kot v dobro napisanem filmu. Prejšnji odrešitelj ga vrže z vrha pomembnega prodajalca elektrike, nepremišljena poteza se mu vrne kot bumerang, ki ga sklati z oblasti. Upam, da spet ne preliti mimo kakšen bumerang, saj verjamem, da investicije in časa še nismo porabili. Z malo optimizma torej upihnimo prvo svečko.
