Pisma z Danske
V Sloveniji se veliko govori o begu možganov. Kaj pa vrnitev možganov? Koliko nas je Slovencev v tujini, ki se poigravamo z idejo vrnitve na sončno stran Alp? Sama že od dneva selitve na Dansko razmišljam, kdaj se bom vrnila.
Selitev v tujino je prišla bolj ali manj naključno, v mesecu dni odločitev, pakiranje, urejanje dokumentov in že smo se vozili v polnem avtu proti severu. Ko ne živiš doma, nenehno primerjaš vsak aspekt življenja s Slovenijo. Kaj je boljše na Danskem? Kaj res pogrešam iz Slovenije? Brez česa se ne morem navadit živet?
Stalnica, ki so nekoliko pomagali ublažiti domotožje so bili vsa leta paketi od domačih, ki so jih polnili z vsemi dobrotami, ki jih ni mogoče kupiti v Skandinaviji. Prvo leto so bili paketi ogromni in redni – od paštet, Cedevite, zelenjave in sadja iz vrta staršev, kozmetike, poletnih oblek, do rojstnodnevnih daril in pozabljenih stvari v omarah moje otroške sobe. Z
leti so paketi postajali vse manjši, tudi sama sem začela pogrešati vse manj stvari. Vsako leto sem manj pogrešala določene stvari, hrano, malenkosti in močneje pogrešala moje ljudi. Prijatelje in družino. Spoznala sem nove ljudi, ti so postali dobri prijatelji, a nikoli niso nadomestili kroga ljudi, ki me je ‘čakal’ doma.
Približno dvakrat letno sva imela z možem pogovore o prihodnosti, s poudarkom ali in kdaj se bova vrnila domov. Seznam razlogov za Dansko je bil vedno daljši kot seznam za vrnitev. Ustvarila sva si lepo življenje, imela dobri službi, stanovanje v idilični četrti, prijatelje, proste dni sva preživljala na izletih po krajih, ki so nama bili popolnoma novi, zdravstvo je super, prav tako javni prevoz, raven varnosti in domačnosti.
Vsako zimo, ko so dnevi postali grozno kratki in je veter bril iz severa 24/7, je bila vse lažje idealizirati Slovenijo in iskati razloge za vrnitev. Na Obalo in v Ljubljano sva prihajala le na počitnice in doživela le najboljše, kar Slovenija ponuja. A nekaj je tu preživeti dopust, druga zgodba pa je tu znova zaživeti.
Zanimivo mi je, da je velika večina Slovencev nasprotovala najini vrnitvi domov in niso razumeli, kako lahko o tem sploh razmišljava. Tujina se zdi kot neka čarobna beseda, ki obljublja vse najboljše, ko jo enkrat dosežeš pa ni razloga za vrnitev. Obljubljena dežela je vsaka dežela, le naša ne. Po drugi strani pa so vsi Danci popolnoma razumeli željo po vrnitvi domov, po vrnitvi nazaj k družini in na to niso gledali kot na korak nazaj, kot nazadovanje.
Nina Ločniškar
