Če njegovo modrost raztolmačim po slovensko: predstavitve v PowerPointu nimajo niti smisla niti prave moči. Seveda gre zgolj za šalo na račun digitalnega pripomočka, a moram priznati, da se z mislijo šaljivega modreca vse bolj strinjam. Še več: zadnje čase se je poskušam držati pri predavanjih in javnih nastopih. Ugotavljam namreč, da sem v dveh desetletjih in pol, odkar uporabljam PowerPoint, postal preveč odvisen od digitalnega pripomočka, s katerim občinstvu prikazujem podobe in besede.
Pogosto se ob njegovi uporabi celo zalotim, kako v različnih dvoranah in pred različnimi ljudmi v nedogled ponavljam iste ali podobne (za)misli, ker me po uhojeni poti vodijo znane slike in besedilo na zaslonu. Pred približno dvema letoma sem zato prvič po dolgem času poskusno nastopil brez PowerPointa. In glej čudo! Ljudje so me pogledali, obrazi so se jim razvedrili, oči so jim zasijale … Ali pa se mi je tako le zazdelo, ker sem jih tudi sam končno uzrl, namesto da bi na računalniku spremljal, kaj prikazujem na platnu. Kakor koli že, takrat sem ugotovil, da lahko brez digitalnih bergel govorim bolj sproščeno, spontano in predvsem bolj neposredno. Iz podobnega razloga se trudim tudi predavati predvsem v živo, iz oči v oči, kadar je to mogoče.
Predavanja po Zoomu, Teamsih in drugih spletnih orodjih me namreč prav tako omejujejo, a na drugačen način. Med njimi se počutim, kot da sem ujet v pravokotnik, v katerem se prikazujem drugim, oni pa meni v podobnih ploščatih podobah. Posebej mučna so bila takšna predavanja na daljavo med pandemijo covida-19, ko se je začasnost nepredvidene situacije razvlekla v nedogled. Na začetku semestra je še nekako šlo, saj so bili obrazi študentk in študentov na drugi strani zaslona vsaj vidni. Potem pa so iz tedna v teden postopoma ugašali. Čez nekaj mesecev je bil pogled na računalniški zaslon podoben pogledu na pokopališče: črna ozadja z belimi napisi – imeni in priimki ljudi na drugi strani. Pa jaz, seveda, ki sem med predavanjem motril le še samega sebe, kot bi predaval svojemu odsevu v kopalniškem ogledalu. Mučno!
Že takrat sem ugotavljal, da predavanje ni enosmerno sporočanje, temveč pogovor, četudi večino časa govori samo eden. Občinstvo namreč govorcu odgovarja s pogledi, nasmehi in tudi zehanjem, ki je včasih najbolj iskrena ocena predavanja. Skratka, če želite, da vaše sporočilo pade na plodna tla, po možnosti brez zehanja, priporočam, da nekoliko pozabite na besede na platnu in raje poglejte ljudi pred seboj. Ne trdim, da je to rešitev za vsako priložnost, saj so fotografije, grafi in druge podobe včasih bistveno bolj zgovorni od izrečenih besed. Vseeno pa se velja ob vsaki novi prosojnici oziroma drsnici, ki jo nameravamo vključiti v predstavitev, vprašati: je res potrebna? Bo zaradi nje naše sporočilo bolj razumljivo ali bomo občinstvu zgolj pokazali, da znamo uporabljati PowerPoint? Morda pa je največja moč predavanja brez prezentacije ravno v tem, da se končno nehamo ozirati na tisto, kar je za nami, in pogledamo ljudi pred nami. Če namreč želimo narediti premike v glavah, ni nujno spotoma premikati drsnic po zaslonu!
