V zadnji kolumni sem napovedal ali svetoval, naj enostavno pričnemo živeti s covidom-19, zato bom tokrat nadaljeval s spominom na pevce in komedijante prejšnjega stoletja, brate Marx, ki niso bili v sorodu s Karlom.
V filmu Monkey Business se bratje Marx kot slepi potniki pretihotapijo iz Evrope v Ameriko. Na cilju se Harpo in Chico skušata izogniti gangsterskima tolpama, zato uporabita preobleko znanih letalcev, bratov Wright, ki so ju pričakovali zaradi velikega uspeha po preletu Atlantika. Mediji ju pripeljejo na tiskovno konferenco, da bi opisala podvig prvega preleta. Povesta, da sta med prvim poskusom uspela preleteti le polovico poti, saj jima je zmanjkalo goriva in sta se zato preprosto vrnila. V drugo sta uspela preleteti dobri dve tretjini poti, a jima je spet zmanjkalo goriva. S praznim rezervoarjem sta se uspešno vrnila in ga takoj dodatno napolnila. V tretje jima je pot uspela. Požanjeta aplavz.
Presoja o kakršnikoli podobnost s skoraj dnevno spreminjajočimi se pravili odločevalcev, političnih in strokovnih, glede hitrih testov, dolžine karantene in izolacije je tudi tokrat prepuščena bralcu kolumne.
Ob vseh (tokrat vsaj točnih) napovedih pričakovanega dneva vrha petega in dnevnih doseganja števila pozitivnih oseb, bi pričakoval premišljene in vzdržne ukrepe. Tako pa skupine zaposlenih, razred za razredom in druge skupine vstopajo v karanteno ali izolacijo.
Se bo Slovenija res ustavila? Vsled epidemiji, ukrepom, odzivom državljanov ali enostavni veliki pasivnosti. Pri vsem tem naj nas hrabri vsaj dejstvo, da se bolnišnice in enote intenzivne enote tokrat ne polnijo! Napovedi o visoki hitrosti širjenja in manjši nevarnosti omikrona so se tokrat uresničile.
Zakaj torej tako presenečenje ob dnevnih številkah in preobremenjenosti testnih laboratorijev? Preprosto, sprejeli smo, da se nam lahko ob vsakem naslednjem valu del sistema zlomi ali zalomi. Skratka, sobivanje postaja vse težje, zato naj tudi sklenem z napevom, tokrat preminulega reggae Jamajčana PetraTosha (meni ljubši v izvedbi Jerry Garcia Banda): »Prosim, ustavite naš vlak, izstopam. Upam, ne za dolgo, naj sem v zmoti ali ne.« (»Stop that train I’m leaving. It won’t be too long whether I’m right or wrong«).
Dorjan Marušič
