Dragulji znamenitosti iz ptičje perspektive

Deli novico s tvojimi prijatelji

Ob odkrivanju lepot in zanimivosti mestnega jedra Kopra ostanejo dimniki velikokrat spregledani. Po vzoru Benetk se na koprskih strehah skriva pravo malo arhitekturno bogastvo. Mestno tkivo nekoč glavnega mesta pomorske republike je tako gosto, da le redko ponuja široke panorame, namesto tega pa izstopajo oblike dimnikov.

 width=

Koper je mesto stoterih dimnikov (vir: krajevna skupnost Koper Center)

Beneško posebnost so upodobili celo slikarji, med njimi tudi Vittore Carpaccio, ki je zadnje desetletje preživel in ustvarjal v Kopru, v sliki “Čudež relikvije svetega križa pri mostu Rialto”, kjer prevladujejo značilne oblike prisekanega stožca ali zvona.

 

Varnost in zaščita sčasoma postali trend

Benečani so veljali za praktične ljudi, ki jih odlikujejo racionalne rešitve za preživetje v nehvaležnem okolju, kot je laguna, zato se poraja vprašanje, čemu so se odločili za tako zapletene in drage gradnje. Razlog tiči v varnosti določenih oblik, saj so bile iskre, ki so uhajale iz dimnikov, glavni vzrok požarov v Benetkah, kjer je gradnja do trinajstega stoletja potekala v lesu.

 width=

Posebne oblike dimnikov so zagotavljale, da iskre niso uhajale iz cevi. Struktura dimnika je prisilila zrak, da sledi vijugastim potem, iskre, ki so udarjale v stene, pa so bile usmerjene na območja znotraj samega dimnika in se ohladile. Poleg nevarnosti požarov tudi vlaga, sol, gosto poseljeno območje s strehami različnih višin ustvarijo neugodne okoliščine kar zadeva izgon hlapov iz dimnika. Pokrovi ščitijo pred padavinami, stranske in zgornje luknje pa služijo odvajanju hlapov ter režo med zunanjo steno dimnika in dimnikom. V dvanajstem stoletju z uveljavitvijo premoči na morju, les nadomesti kamen, ob tem pa se ustanovijo vladni organi za urejanje gradbene dejavnosti in se poklic »murerja« (zidarja) natančneje opredeli. V začetku trinajstega stoletja je že delovala šola »Scuola dei mureri«, zaključni izpit pa je bil ravno izgradnja dimnika. Obrtno združenje ali ceh, eno najstarejših v mestu, je imelo posebna pravila za zagotavljanje najvišje kakovosti dela.

 width=

Primer vijačnega dimnika v Kopru

Sestavni del podobe Kopra

Istrski dimniki so nastajali pod vplivom stilne arhitekture Benetk kot številni drugi stavbni elementi. Da je Koper spadal pod Beneško republiko, odmeva celo v vsakem vetriču po ulicah mesta, da ima posebne celo dimnike, pa ne ve več vsak. Gradiva, da bi jih kdo, ki jih je mimogrede opazil, potešil radovednost ni veliko, je pa katalog, »Koper- Mesto stoterih dimnikov«, ki ga je izdala Mestna Občina Koper leta 2004, celovit. Delo, v slovenski ali italijanski različici, je nastalo pod zasnovo Valterja Pikla s prispevki poznavalcev z različnih področij za strokovno in laično uporabo za potrebe prenov, rekonstrukcij in novih gradenj. Tedaj je monografijo pospremil niz akrivnosti za vzpostavljanje pozitivnega odnosa, ponosa in občutka pripadnosti bogatem okolju. Nenavadne oblike dimnikov istrskih mest, trgov in vasi so nastajale pretežno za zaščite pred vetrovi, vendar se je meja med obliko in funkcijo s časom brisala. Postali so ne le okras, temveč tudi simbol istrskih hiš, izvemo iz prispevka Salvatorja Žitka v omenjeni publikaciji, kjer se je podpisal pod zgodovinski vidik.

 width=

Aerodinamična oblika različic z zvonastimi zaključki je namreč najbolje kljubovala tako burji kot jugu, kasnejša izpeljanka je dimniku dala kockasto obliko, medtem ko je bila oblika oglatega dimnika posledica preprostejše gradnja in okusa. Zunanji elementi, primer vijačastega, krasi streho Gledališča, ki so se s časom razvili, so služili lepšavi oblik in poskusom, da bi se vlek čimbolj povečal. Katalogacije dimnikov in kaminskih fasadnih izzidkov se je takrat lotila Agnese Babič tako kot tudi razčlembe elementov. Danes take dimnike lahko opazimo le še na nekaterih palačah, posebno slikovite najdemo na Resslovi ulici, natančneje na Almerigottijevi palači, na kompleksu hiš ob Sabini-Grisonijevi palači, palači Gravisi-Brababianca ali Belgramoni-Tacco.

 

Še bolj redki so primeri lepo ohranjenih in ustrezno obnovljenih, vsekakor so vredni pogleda navzgor, raziskovanja, morda s pomočjo kataloga, ki premore mapo in fotografije izpod objektiva Matevža Lenarčiča s perspektivami, ki si jih večinoma lahko privoščijo ptiči ali droni. Na žalost ne primanjkuje niti pohabljenih primerkov, prepuščenih zobu časa ali divji prenovi, v izogib temu so se tedaj lotili projekta, ki je, kot je pritrdil Pikel, imel dober odziv in bi bilo nedvomno vredno nadaljevati.

 width=

Čudež relikvije svetega križa pri mostu Rialto, Vittore Carpaccio (vir: Gallerie dell’Accademia di Venezia)

Maja Cergol