Če je bilo v zadnjih dneh na splitskem Poljudu in hrvaških ulicah vse od Istre do Dalmacije čutiti nekaj, je to sledeče: ljudje niso žalovali samo za pevcem. Žalovali so za časom, ko je ena pesem povezovala vse.
Pogrebna povorka se je v torek zvečer iz Splita odpravila proti Zagrebu; ob poti so se zbirale množice, prižigale bakle in prepevale njegove pesmi. Hrvaška vlada je v čast Mišu Kovaču razglasila dan narodnega žalovanja, zastave na državnih stavbah so bile spuščene na pol droga.
Mišo je postal legenda Šibenika, Hajduka in Dalmacije. V skoraj šestih desetletjih kariere je prodal več kot 20 milijonov plošč. Za primerjavo – to je skoraj desetkrat več, kot ima Slovenija prebivalcev.
In prav ta številka je najboljši razlog, da se vprašamo – ali lahko še kdaj dobimo svojega Miša? Si predstavljate, da se 23.000-glava množica v Stožicah pokloni domačemu glasbenemu izvajalcu s prepevanjem njegovih pesmi iz srca in grla?
Mišo Kovač je začel kot večina glasbenih izvajalcev takrat – leta 1964 je podpisal za Jugoton. Prva plošča je bila priredba. Potem je leta 1969 prišel Đorđe Novković s pesmijo Više se nećeš vratiti.
Singel je bil prodan v skoraj 190.000 izvodih. Danes se zdi številka majhna, takrat pa je bila druga najbolj prodajana plošča Jugotona tisto leto. Istega leta je Mišo s petimi ploščami, z vsako v več kot 250.000 izvodih, postal najbolj prodajan pevec največje založbe v državi.
20 milijonov ni naključje. To je bil sistem. Ena država, 22 milijonov ljudi, en radio, ena televizija in ena trgovina s ploščami. Če te je Jugoton potisnil in te je Radio Beograd zavrtel, si bil čez noč v vsaki hiši od Triglava do Gevgelije. Plošča ni bila le glasba. Plošča je bila pohištvo.
Mišo je to razumel bolje kot kdorkoli. Ni prodajal samo pesmi. Prodajal je Dalmacijo. Hajduk. Mornarsko majico. Bolečino zaradi izgube sina. Vse tisto, kar danes imenujemo storytelling. Ljudje niso hodili samo poslušati njegovih koncertov. Prišli so se tudi posloviti od nečesa svojega. Od mladosti. Od staršev, ki jih ni več. Od ljubezni, ki je odšla. In Mišo jim je to dovolil. Dovolj je bilo, da je dvignil roke v zrak in množice so prepevale njegove pesmi še glasneje. Dedek, oče in sin so peli isto pesem.
Avseniki so prodali 36 milijonov plošč. Potem je prišla tišina.
Če mislite, da je 20 milijonov veliko, imamo v Sloveniji še večjega velikana. Ansambel bratov Avsenik je prodal več kot 36 milijonov nosilcev zvoka. Na Golici je ena najbolj izvajanih instrumentalnih skladb na svetu.
Ampak Avseniki so zadnji, ki so uspeli izkoristiti stari sistem. Po njih – zaton.
Danes so številke v Sloveniji bistveno drugačne; zakaj je 20 milijonov danes matematično nemogoče?
Naredimo pretvorbo, da bomo lažje razumeli razliko med Mišovim in današnjim svetom; v glasbeni industriji velja pravilo: 1 prodana plošča = 1500 streamov oz. predvajanj.
20 milijonov plošč Miše Kovača = 30 MILIJARD streamov
Največji predvajani hit slovenskega izvajalca ali izvajalke vseh časov v digitalni dobi, Slađana, ima več kot 60 milijonov streamov. Najbolj predvajana slovenska izvajalka na radiu, Nina Pušlar, bi morala imeti 500 takih Slađan, da pride do Miša.
In trg? Mišo je imel Jugoslavijo – 22 milijonov ljudi. Slovenski izvajalec ima Slovenijo – 2,1 milijona. Da bi slovenski pevec prodal 20 milijonov plošč, bi moral vsak Slovenec, od dojenčka do babice, kupiti 10 njegovih plošč.
Fizična prodaja praktično ne obstaja več. V Sloveniji se na leto proda nekaj 10.000 zgoščenk vseh izvajalcev skupaj. Mišo je toliko prodal v enem tednu leta 1969.
Kaj nam torej ostane?
Ne moremo imeti novega Miša Kovača, ker ne moremo več imeti stare Jugoslavije. Lahko pa imamo nekaj drugega.
Imamo Senidah, prvo Slovenko, ki je presegla milijardo streamov skupno in kot prva iz dežele na sončni strani Alp napolnila zagrebško Areno. Njena valuta niso plošče, ampak teritorij.
Imamo Joker Out, najbolj prepoznaven slovenski band, ki je podpisal z veliko britansko mednarodno koncertno agencijo in poje v angleščini. Njihova pot do 20 milijonov ne vodi čez Ljubljano, ampak čez London.
In imamo Umeka in Gramatika, ki sta globalno večja od Miša, le da vrtita elektronsko glasbo.
Vprašanje za konec ni, kdo bo prodal 20 milijonov plošč. Vprašanje je, kdo bo prvi Slovenec ali Slovenka, ki bo imel 30 milijard streamov. In ali bomo takrat sploh še vedeli, da je Slovenec.
Fenomen Miša Kovača ni v številki 20 milijonov. Njegov fenomen je v tem, da je v času brez interneta, brez Spotifyja, brez Instagrama in TikToka uspel ustvariti skupnost, ki je kupovala isto ploščo.
Mišo je imel Jugoslavijo. Mi imamo algoritme. Ne bomo imeli več 20 milijonov plošč. Imeli bomo dva milijona različnih playlist.
Viri podatkov: Croatia Records / Jugoton (naklada Miše Kovača), Muzej Avsenik (naklada Avsenikov), standard RIAA (1 prodana plošča = 1500 streamov), Spotify / http://kworb.net in YouTube / Bassivity Digital
