Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je danes odločilo v zadevah dveh hrvaških ribičev, ki sta se zaradi postopkov v Sloveniji obrnila na Strasbourg. V primeru Michaela Latina je ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja, medtem ko v primeru Franke Makovac kršitve ni ugotovilo.
V ospredju postopkov pred ESČP ni bilo vprašanje, kje poteka meja med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu, temveč ali so bile ribičema v prekrškovnih postopkih pred slovenskimi organi in sodišči zagotovljene procesne pravice.
Različna odločitev za ribiča
Franka Makovac in Michael Latin sta bila v Sloveniji obravnavana zaradi različnih prekrškov na območju Piranskega zaliva.
Makovac je bila marca 2018 kaznovana s 500 evri globe zaradi nedovoljenega prehoda državne meje s plovilom.
Latin je februarja 2020 prejel skupno 840 evrov globe. Postopek se je nanašal na oviranje oziroma preprečitev dostopa ribiškemu inšpektorju do plovila ter ribolov brez ustreznega dovoljenja.
Oba sta odločitve slovenskih organov izpodbijala pred slovenskimi sodišči. Po izčrpanju domačih pravnih sredstev sta se leta 2023 obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Pred ESČP sta se med drugim sklicevala na pravico do poštenega sojenja. Današnji razplet pa je zanju različen: pri Latinu je sodišče ugotovilo kršitev, pri Makovac pa ne.
ESČP ni odločalo o meji v Piranskem zalivu
Pri razumevanju današnje odločitve je pomembno poudariti, da ESČP ni odločalo o tem, kje poteka morska meja med Slovenijo in Hrvaško.
Prav tako današnja odločitev ne pomeni nove presoje arbitražne razsodbe iz leta 2017.
V središču postopka je bilo vprašanje, ali so bile hrvaškima ribičema v postopkih zaradi slovenskih glob zagotovljene pravice, ki jih določa Evropska konvencija o človekovih pravicah.
Spor zaradi Piranskega zaliva traja že desetletja
Zadevi sta sicer povezani z dolgoletnim slovensko-hrvaškim sporom glede morske meje v Piranskem zalivu.
Slovenija se pri določanju meje sklicuje na arbitražno razsodbo iz leta 2017 in jo šteje za dokončno ter zavezujočo. Hrvaška arbitražne odločitve ne priznava.
Različna stališča držav glede poteka meje so skozi leta privedla tudi do številnih postopkov proti ribičem, ki so lovili na območju, ki ga državi različno obravnavata.
Pred ESČP tudi slovenski ribiči
Piranski zaliv se je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice že znašel tudi v obratni situaciji.
Na ESČP so se zaradi kazni, ki so jim jih izrekli hrvaški organi, obrnili slovenski ribiči. Evropsko sodišče je njihove pritožbe leta 2024 razglasilo za nedopustne.
Že takrat je poudarilo, da njegova naloga ni odločanje o veljavnosti arbitražne razsodbe oziroma reševanje mejnega spora med državama.
Tudi današnje odločitve zato ni mogoče razumeti kot odločitev o tem, kateri državi pripada sporni del Piranskega zaliva.
Gre predvsem za presojo konkretnih postopkov pred slovenskimi sodišči in vprašanje, ali so bila v njih zagotovljena vsa potrebna procesna jamstva.
Odločitev pomembna tudi zaradi drugih primerov
Primer hrvaških ribičev presega zgolj postopka Makovac in Latina. Z vprašanjem kaznovanja zaradi dogodkov na območju Piranskega zaliva so povezani številni drugi postopki.
Zato bo pomembno tudi, kakšen vpliv bo imela odločitev ESČP v Latinovem primeru na nadaljnjo obravnavo podobnih pritožb.
Današnja odločitev torej ne prinaša novega odgovora na vprašanje slovensko-hrvaške meje na morju. Odpira pa pomembno vprašanje, kako so bili vodeni posamezni postopki proti hrvaškim ribičem in ali so jim bila zagotovljena vsa jamstva poštenega sojenja.
