Na veliko pišemo o groznih oblekah hollywoodskih ter drugih zvezdnic in zvezd, ki po rdeči preprogi paradirajo v različnih kostumih. V kostumih, ki so jih oblikovali za zvezde, dive! V kostumih, ki bodo polnili časopise in družbena omrežja in tako omogočili, da tovarna sanj pridela še kakšno drobtinico za ubogega modnega oblikovalca. To je pač del nastopa na šovu, kot tudi vsa besedila, ki jih zvezdnice in zvezdniki izrečejo. Javno, seveda.
Mi pa bi radi, da bi govorili neka povsem druga besedila. Recimo o okoljski krizi, vojni z naravo, vojni različnih kultur, o socialni razliki med družbenimi sloji in krivičnosti kastnega sistema, o vojni geostrateških ciljev, energetskih težavah in prehranski katastrofi. Zakaj bi to radi slišali od igralcev in prav na podelitvi oskarjev? In zakaj naj bi bilo bizarno, če tega ne govorijo?
Igralci pripovedujejo zgodbe, ki jih tako zelo potrebujemo za svoje življenje. Z njimi smo si razložili naravne pojave pa vesolje in bogove pa človeška razmerja pa strahove in bolečine, zaradi zgodb (filmskih) razumemo, od kod prihajamo in kam gremo. Zaradi zgodb razumemo svobodo. In prav zato potrebujemo igralce! Ti so lahko dobri ali manj dobri. Nekateri lahko s svojo osebnostjo in nadarjenostjo ustvarijo življenje lika, ki je fascinantno in dih jemajoče, nekateri zgolj povedo svoje besedilo, so šibki in prozorni. Nekateri, res dobri, snemajo v več jezikih, ker se jih naučijo. Spomnim se, da je Sebastijan Cavazza snemal v petnajstih različnih jezikih, tudi v albanščini oz. enem od albanskih dialektov. Igrati v tujem jeziku je izredno naporno opravilo in zahteva predanega in učečega se človeka, seveda če razumemo tudi to, da igra nastaja v nekem drugem prostoru, ki je pred jezikom, in da v enem izrečenem stavku povemo še mnogo drugega podteksta.
Igralce potrebujemo, da s svojim znanjem in izkušnjami ustvarijo iluzijo, brez katere ne bi mogli živeti. Predstavljajte si, da ni več nobenega igralca. Da ni več človeka, ki bi znal na odru ali pred kamero prepričljivo izgovoriti dve besedi; recimo: »Kdo ste?«. Da ni več filmov in gledaliških predstav z resničnimi igralci? Igralci imajo nalogo, ki jo je zelo natančno opisala nobelovka Toni Morrison: »Svojim študentom govorim: ko boste dobili službe, za katere so vas tako briljantno izučili, si zapomnite, kaj je vaša resnična naloga – če ste svobodni, morate osvoboditi še nekoga drugega. Če imate kaj moči, je vaša naloga, da opolnomočite koga drugega. To ni igra, v kateri si vsak nagrabi čim več bombonov.«
Torej podeljevanje oskarjev res ni prostor, kjer bi to svojo nalogo opravljali.
Tam so zaradi pogodbe, ki so jo podpisali. Tam so zaradi kostuma. V filmu pa zaradi svoje naloge, ki jo lahko dobro, odlično ali izjemno opravijo zaradi svoje osebnosti. In to nalogo imajo zaradi nas. Zaradi naših življenj. Mogoče bi bilo dobro, da to dvoje ločimo in razumemo.
