Takoj me odnese nazaj v osemdeseta leta preteklega stoletja, ko smo se iz Novega mesta odpravili po nakupih v Trst. Ne vem, ali smo že zapustili Novo mesto, ko se je začela debata o parkiranju. Strastna. Zakaj bi se na cesti proti Ljubljani sploh pogovarjali, kje bomo v Trstu parkirali?! Saj ne vemo, kje je prosto. Ko bomo prišli tja, bomo videli. No, začelo se je takole: »Brez pohanega piščanca in francoske ne grem nikamor,« je bil odločen moj oče v tistih daljnih osemdesetih, ko smo se odločili, da gremo zgodaj zjutraj v Trst. Na Ponte Rosso. Pot je bila dolga. Potrebovali smo tri ali štiri ure, vključno s kolonami na meji. Hm, danes so avtomobili zmogljivejši, avtocesta je povsod, tudi od Novega mesta do Trsta, a ne dolgo nazaj sem vseeno potrebovala tri ure in pol, da sem prišla iz Ljubljane do doma. Bolj smo tehnološko razviti, močnejše avtomobile imamo, boljšo cestno infrastrukturo, pa se včasih vseeno zdi, da se ni kaj dosti spremenilo. Saj veste, ko je začel voziti vlak iz Ljubljane na Dunaj, je prispel hitreje kot danes. Ko so zdaj vzpostavili železniško povezavo Trst–Dunaj, so se seveda odločili, da ne bo potekala skozi Slovenijo. Samo še en predor popravijo, pa bomo menda v šestih urah na Dunaju. Vlak bo, predvidevam, vozil, kot se za italijanski vlak spodobi – več kot dvesto kilometrov na uro.
V centru Trsta in v garažnih hišah je parkiranje plačljivo, sicer pa ne. No, decembra je tudi v centru parkiranje brezplačno. Mi, ki tu živimo, parkiramo na cesti. Nič ne plačamo. Večkrat pozabim, kje sem parkirala, ker avtomobila preprosto ne potrebujem. Vse, kar potrebujem za vsakodnevno življenje, imam okoli sebe. Trgovine s hrano so največ 200 metrov od mojega stanovanja. V mojem okolišu so tudi manjše trgovine in kioski z zelenjavo, hitra hrana, restavracije, trgovina s hladilniki, štedilniki, malimi aparati in baterijami, pa pedikura, frizerji, Kitajci, ki šivajo. Trgovine z oblačili, obutvijo, ribarnica, cvetličarna, bari, antikvariat … In trgovina s fotoaparati, banka, slaščičarne. Malo višje je trgovina z recikliranimi oblačili, torbami in spominki, trgovina s čistili, kitajska trgovina, kjer imajo vse za dom. Tu so seveda tudi šole, vrtci … Novembra bomo imeli v Trstu še Ikeo.
Počasi bom opustila primerjavo z Ljubljano, kjer sem živela sedemintrideset let. Tudi tam sem iskala parkirno mesto. V slovenskih mestih je, kakopak, parkiranje skoraj povsod plačljivo. Nisem živela v centru, pa je bil vseeno skoraj vsak parkirni prostor plačljiv. Zanalašč nisem plačala letne dovolilnice, ker so ob nakupu stanovanja ljudje kupili tudi pravico do parkiranja. Zakaj bi plačala dvakrat?! No, nekaj jih je bilo zastonj, mislim na tiste »nikogaršnje predele«, ki si jih poznal le, če si tam živel. V Ljubljani sem veliko bolj kot v Trstu krožila in iskala prosto parkirno mesto. Tu, v Trstu, zaokrožim po istem krogu trikrat in najdem parkirni prostor. Čez vikend parkiramo tudi na mestih, ki niso namenjena parkiranju. Tudi na dostavnih pasovih. Pomembno je le, da nikogar ne zaparkiramo in da avto umaknemo do, recimo, desete ure zjutraj. Ljudje se pri iskanju parkirnega prostora ne izživljajo drug nad drugim. Ni izsiljevanj. Vljudni so. Vozijo dinamično, a varno. Prevladujejo seveda manjši avtomobili. V Ljubljani – vse redkeje grem tja – se največje nesramnosti dogajajo prav pri parkiranju. Kričanje, zmerjanje, izsiljevanje. Seveda, če te vse v življenju tišči, nekje butne ven.
V Trstu sem enkrat doživela tisto znamenito gesto z rokami »Ma che vuoi?!«, ko sem stala na napačnem mestu. Potem se je policist začel smejati, zamahnil z roko in odpeljal naprej. Skratka, tole s parkiranjem in Trstom je nek star, nepreverjen urbani mit, ki ga nemara širijo tisti, ki zunaj centra še niso bili. Trst ni samo center, veliki trg in trgovine. Zunaj centra, tam, kjer živimo, je povsem drug svet. O katerem turisti ne vedo nič. Ker jih tudi ne zanima.
