V zadnjem mesecu se je ob politični intervenciji trojčka med številne ukrepe skrila razvojna kapica, poimenovana tudi socialna kapica. Ta pomeni zgornjo mejo, do katere se plačujejo socialni prispevki, na primer za zdravstvo in pokojnine. Ko dohodek preseže mejo kapice, se od presežka prispevki ne plačujejo več. V populističnih nastopih se je ukrep, namenjen peščici ljudi, spretno skril med ukrepe, ki vplivajo na množice. Ob tej skrivalnici so letela populistična podvprašanja: ali si res ne želite nižjih davkov?
Socialna kapica koristi predvsem tistim z zelo visokimi plačami, saj jim pomembno zmanjša finančno obremenitev. Ta peščica, slaba stotina naših državljanov, naj bi predstavljala vrhunski in visoko usposobljen kader, ki bo le tako ostal doma. V tej stotini pa ne boste našli mladih, nadarjenih in perspektivnih prodornežev za spopade prihodnosti. Zanje so takšni prihodki nedosegljivi, ne le v pravljicah, temveč pogosto tudi v sanjah. Zagotovo jih je izjemno malo tudi v povsem zasebnem gospodarstvu. Večina sedi v podjetjih z vsaj delnim ali večinskim lastništvom države, ki ima posreden ali neposreden politični vpliv na vodenje, upravljanje in seveda imenovanje vodilnih kadrov v teh podjetjih. Skratka, marsikdo med njimi ima politično podporo, ne glede na to, ali je »naš« ali ne.
Zaobšel bom izračune prelomnih točk za posameznike in preskočil njihove finančne načrte z debelejšimi denarnicami. Ustavil se bom pri zdravstvenem sistemu, ki za svoje delovanje med drugim potrebuje tudi finančna sredstva. Pomemben dosežek osamosvojitve je bila izbojevana in ohranjena solidarnost financiranja zdravstvenega sistema. Solidarnost je ob pravičnosti, enakosti in dostopnosti ena izmed štirih temeljnih vrednot zdravstvenih sistemov v EU. Pomeni zavezo vsakega posameznika, da finančno prispeva po svojih zmožnostih in uporablja zdravstvene storitve po svojih potrebah. V ozadju je tudi tiha želja, da zbranih sredstev nikoli ne bi potrebovali, da bi ostali zdravi in bi nas bolezen zaobšla.
V svoji dolgi karieri sem spremljal izjemno veliko ljudi, ki jim je zdravje odpovedalo. Tudi tiste z vrha prihodkovne lestvice. Ob kritičnem zlomu zdravja jim je pomagal sistem, ne debelejša denarnica.
Da gre za populizem in slabo premišljen ukrep s sistemskimi posledicami, bo žal pokazal šele čas. Gre za družbeni preizkus odmika od temeljnih družbenih vrednot. Ob tem naj vsak posameznik premisli o svojem prispevku k družbeni blaginji in mirnejšemu sobivanju.
