Čeprav so krize pogosto tudi priložnost, pa Piran ni med tistimi, ki bi se lahko kakorkoli veselil slepe ulice, v katero so ga pripeljale nesrečne okoliščine. V zadnjih dveh letih sta si tukaj podali roke tako Kriza zaradi pandemije in posledičnega gospodarskega zloma, kot Kriza političnega vladanja, ki se sicer vleče že kakih deset let in je zdaj na vrhuncu.
V Piranu zato lahko govorimo o krizi na kvadrat. V gospodarski krizi je že več kot deset let, pravzaprav že ves tranzicijski čas, saj je nekdanje državno (občinsko) premoženje zaradi svoje lege in visoke tržne vrednosti trikrat bolj na muhi prekaljenih tranzicijskih lovcev, kot premoženje preostalega dela države. Hkrati je Piran dovolj daleč od oči in daleč od srca državnih nadzornikov, zaradi česar so v kraju odlično razvili svoje lovke novodobni hitri zaslužkarji vseh vrst in kategorij ter postavili posebna pravila (tudi političnega) delovanja.
Slednjim je pandemija prišla kot naročena, saj lahko za drobiž utrjujejo stare ali osvajajo nove kapitalske trdnjave. Še bolj prav jim pride sterilna lokalna politika, ki je farsa in še daleč bolj neučinkovita od tiste na državni ravni. Leta 2018 se je pojavilo na videz in v besedah naravnost revolucionarno gibanje, ki je obljubljalo rajski vrt. Po dobrih dveh letih nove prakse je vse bolj jasno, da smo v devetemu krogu iz Dantejeve komedije.
Namazan slovenski podjetnik že desetletje navidezno prodaja marino in jo hkrati spreminja v plavajoči apartmajski geto. Ruski premožnež kupi Taverno in projekt stoji. Metropol ustavi četrtino portoroškega turizma. Občina zaradi različnih »gibanj« izgubi evropske milijone za urejanje pristanišča pri Ribiču (z veseljem jih vzamejo sosedje v Izoli), portoroški hoteli nimajo strateškega lastnika, ni garažnih hiš, ni več prostorskih načrtov, ki so jih pripravljali deset let, ni urejenega prometa v Piranu, ni kolesarske steze…
Je pa vrhunsko vodena propagandna mašinerija sramotenja in diskreditacij vseh, ki si drznejo oporekati. In vrhunsko vodeno rušenje kakršnekoli konstruktivnosti. Zato uspejo zgolj majhni, neopazni projekti, kot je denimo asfaltiranje ceste do Fiese in popravilo klifa pod piranskim župniščem. Sramotno majhni dosežki, ki bi morali skrbeti vse v občini, predvsem tiste, ki so jih polna usta skrbi za mlade družine. Da bi uspel tak projekt, kot je evropska prestolnica kulture, je iluzija. Celo na področju boja proti epidemiji je Piran na državnem repu. Še pred dobrim tednom je bil med zadnjimi v državi po nizki stopnji precepljenosti.
Zakaj pa bi Evropa ali država imela rada Pirančane, če se še sami med sabo nimajo in ne spoštujejo? Kako nizko mora še pasti raven političnega diskurza, da bo počilo?
Boris Šuligoj
