Nič ne morem, lahko se jezim, izmenjujem mnenje z enakomislečimi, se prepiram z dvomljivci ali pa sem tiho, kot smo vsi. Niti dejstvo, da imamo v gledališču na programu mladinsko oz. družinsko predstavo Dnevnik Ane Frank, ki pooseblja zločin, ki so ga nacisti izvajali nad Judi, kar danes predstavlja metaforo za zločin, ki ga različne države izvajajo nad otroki drugih narodov in držav, včasih pa tudi nad lastnimi, ne zmanjša frustracije; ker ne naredimo nič. Predstava o tem je veliko več kot nič, seveda. Lahko je sploh ne bi igrali in mladi ne bi imeli možnosti, da se ob srečanju z njo srečajo s strahom, krivico, smrtjo in upanjem sovrstnikov v drugih časih ali drugih krajih. Ampak ker je svet globalna vas ali še bolje družbena omrežja, se lahko tudi izključimo, kadar želimo in kadar nam je dovolj.
Tako ne bomo v nedogled gledali, kako padajo bombe na palestinske otroke, na bolnice, na nemočne prebivalce Gaze. Ne bomo več gledali masakra na območju, velikem kot je naša Obala, kjer je štiri milijone ljudi ujetih v zverinsko blaznost izraelskega vodje in njegovih vojaških sil. Ne bomo več gledali obupanih mater, ki so svojim otrokom napisale imena na dele teles, da bi jih lažje identificirale. Se lahko malo bolj poglobimo v to? Si lahko predstavljate, da to naredite svojemu otroku? Da veste, da vam prav nihče na svetu ne bo pomagal in da bo vaš otrok skoraj zagotovo mrtev; vse, kar bi radi, je, da bi ga našli in pokopali. Starši kot kakšna Antigona iščejo svoje otroke, sorodnike. Da bi jih pokopali. Ne, tega nočemo več gledati. In tega ne dovolimo gledati svojim otrokom. Ker to se ne dogaja nam, ampak nekje daleč, na drugem planetu ali v literaturi, kjer se še vedno dogaja etnično čiščenje, saj smo pri nas doma to že zdavnaj presegli. Ampak ali lahko čisto zares pozabimo na generacije palestinskih otrok, ki ne bodo nikoli zrasli in oblikovali svojega naroda in družbe? Ne zmoremo se o tem prav zares pogovarjati z otroki, ker smo sami nemočni.
Podobno težavo smo imeli tudi s pravljico Deklica z vžigalicami H. C. Andersena. Razlike med otroki, ki srečni s starši berejo pravljice, in drugimi, ki prav ta hip zmrzujejo in umirajo od lakote, mogoče ne tako daleč od nas, ne znamo pojasniti otrokom (razen če smo verski fanatiki in je takšna božja volja). Zakaj je deklica lačna, raztrgana, umazana? Zakaj je revna? Zakaj ne sme domov, če ne proda vžigalic? Zakaj ji nihče ne pomaga? Smo mi revni? Zakaj? Smo mi bogati? Zakaj? Kaj je to umreti?
Pravljice so skladišče vprašanj in vedno lahko najdemo odgovor, ki se skriva v njih. V tejle bi verjetno morali priti do spoznanja, da se človeška moč skriva v medsebojni pomoči. Filozof v knjigi Modrosti srca postavlja otrokom takšna vprašanja: »Je ta medsebojna pomoč res le stvar posameznikov? Bi morala biti navzoča tudi med ljudstvi? Kako jo dandanes spodbuja naša družba, naša država? Mnogi strokovnjaki za prazgodovino menijo, da je šibko in nebogljeno bitje, kakršen je človek, pred več milijoni let prekašalo vse druge živali prav zaradi medsebojne pomoči. Se vam ne zdi, da danes nemalokrat pozabimo na njeno moč?«
Kaj pravijo otroci v nas?
