Svet v Trstu

Uredništvo za prvim ovinkom in stroga gospa za šankom

Uredništvo je namreč za prvim ovinkom. Ne morem trditi, da je bilo tako že od njegove ustanovitve leta 1945, nemara pa od takrat, ko se je odprl bar. Ugibam.

No, včasih se mi je pri kakšnem kafetu zalomilo: nero, capo in b, caffelatte, nero lungo in še je verzij, ki so me na začetku begale. Gospa me je strogo in potrpežljivo gledala in čakala. In popravljala v skopo odmerjenih besedah. No, tako sva s strogo gospo nekako vzpostavili odnos.

Pred njo sem imela tremo kot pred tršicami v šoli. Saj sem si napisala vse na listek, ampak kaj, ko tako pišem, da ne znam za sabo vedno vsega prebrati. In tako je bilo od marca do junija.

Ko je stroga gospa spregovorila slovensko

Ko sem se preselila v skoraj dokončano stanovanje z nekaj malega preostalim delom za mojstre, sem se nekega dne dobila z Igorjem, urednikom že omenjenega dnevnika, v že omenjenem baru.

K nama pristopi gospa, zame tršica, in vpraša: »Kaj bosta pila?«

Skoraj me je s stola vrglo. Gospa je Slovenka!

Smejala sem se na glas, ona pa je malo manj strogo gledala.

Kremšnita, dve vilici in še ena jezikovna lekcija

Spet drugič sem prijatelja povabila na kremšnito v še enega od lokalov, kjer živim.

»Moraš jo probati, take kremšnite smo imeli v Sloveniji, ko sem bila še majhna. Njen okus je moja spominska knjiga.«

In potem ga sprašujem, kako bi v italijanščini rekla, naj prinese ta veliko in dve vilici.

Pride natakarica, prinese ta veliko kremšnito in dve vilici.

»Kot da bi naju slišala,« mu rečem.

In ona: »Pa jesam vas dobro čula.«

V Trstu me italijanščina vedno izda

Kako za vraga se mi vedno, ko grem v Antico Caffè San Marco, zgodi, da nikogar ne prepričam s svojo italijanščino?

Naročim in mi natakarica odgovori v angleščini. Ko jo vprašam, kako ve, da nisem Italijanka, mi v slovenščini odgovori:

»Vse je v redu, gospa.«

Naslednjič akcijo ponovim, naročim v italijanščini in mi mladi natakar reče:

»Pa možete po naše.«

Prišla sem umret v italijanščini

Včasih se počutim kot kakšen Kitajec v New Yorku. Pred časom sem gledala dokumentarec o različnih narodih v tem mestu. Živeli so v predelih, kjer je bilo toliko »njihovih«, da se jim sploh ni bilo treba naučiti angleščine.

Vse so se lahko zmenili v svojem jeziku. No, pa tudi v druge dele mesta niso hodili. Za vedno so ostali tam, kamor so se preselili. V svojem jeziku.

»Prišla sem umret v italijanščini,« je bil moj odgovor na vprašanje, zakaj sem se preselila v Trst.

Ne da se mi več razlagati o slovenskem nepremičninskem pohlepu. Ne da se mi več jeziti na to, da si s svojo prvo dediščino (in petintridesetimi leti dela) ne morem privoščiti garsonjere v kateremkoli slovenskem mestu.

Zakaj? Ker me Slovenci kar naprej sprašujejo, kaj je narobe s cenami stanovanj v Trstu.

Na začetku sem reagirala podobno.

Stanovanje v Trstu za 90 tisoč evrov?

Ko sem na slovenski spletni strani zagledala oglas za osemdeset kvadratnih metrov veliko tržaško stanovanje za devetdeset tisoč evrov, sem takoj poklicala agenta in ga vprašala, kaj je narobe s tem stanovanjem.

Nič, mi je rekel, malo ga je treba obnoviti.

Pa prodano je.

Za nižjo ceno od oglaševane.

Osupnila sem. In nehala brskati po slovenskih nepremičninskih spletnih straneh.

Razen stroge tršice mi v trgovini, na cesti, kjerkoli pomagajo pri moji začetniški italijanščini. Prijazni so. Ker se lomim in trudim, se jim zdi fino, da dajem vse od sebe, da se dogovorim.

Do zdaj še nihče ni bil nesramen.