Čeprav mineva že leto dni, odkar sem se vrnila v Slovenijo in se z mešanimi občutki poslovila od Kopenhagna, se zares nisem nikoli za vedno poslovila. Vsak dan me je kakšna malenkost spomnila na moj pretekli dom, nenehno sem primerjala življenje tukaj z življenjem na severu in nenazadnje mi je tudi ta kolumna dala enkrat na mesec priložnost, da sem pobrskala po spominih in podoživela tako lepe kot težke trenutke, preživete na Danskem. A vsega (lepega) je enkrat konec in tako zaključujem tudi lepo obdobje sanjarjenja o udobnem skandinavskem življenju ter pisanja te kolumne.
Ne želim postati oseba, ki živi v preteklosti, ki jo je premočno zaznamovalo eno samo življenjsko obdobje, in nekdo, ki nenehno vse primerja s preteklostjo, jo idealizira ter pozablja živeti tukaj in zdaj. Vem, da je drugje marsikaj boljše, lepše, prijaznejše, a kot sem že večkrat ugotovila, nikjer ni enako kot doma. In po mojem osebnem poletnem spomladanskem čiščenju spominov in predvsem odnosov do preteklih dogodkov, si želim ponovno začeti polno živeti v Sloveniji in si (tudi) na tem delu Istre ustvariti še lepše spomine. Spomine, ki mi čez nekaj let ne bodo priklicali le nostalgičnih občutkov, dvomov in vprašanj o odločitvah ter solznih oči, ampak le nasmešek na obraz. Dovolj imam nenehnega poigravanja z idejo o selitvi nazaj, o vrnitvi v vzporedno življenje, ki si ga rišem v glavi že vse od vrnitve v Slovenijo…
Na Dansko bom še vedno pisala pisma, le da samo še svojim prijateljem, ki pa so najpomembnejši “ostanek” s severa, ki se mu ne bom nikoli odrekla. Ko pa me pot ponovno zanese na sever, upam, da bom lahko napisala objektiven, ne tako čustven, zapis za naš časopis in vam predstavila vse posebnosti in čudaškosti, ponovno iz prve roke.
