Zato sem se odločil, da vam predstavim precej enostaven in ugoden način, kako pripraviti neapeljsko in rimsko pizzo brez krušne peči, ki ne bo posegla v proračun za hrano.
Potrebovali boste le ročni plinski gorilnik, kamen za peko pizze in predvsem nekaj potrpljenja.
Za začetek se moramo odločiti, kdaj bi jedli to okroglo italijansko pito in začeti s pripravo testa vsaj dva dni prej.
Testo je enostavno za pripravo, a je tudi del recepta, ki nam vzame največ časa.
V veliko posodo zlijemo liter vode, v kateri raztopimo sol in sladkor. Dodamo kilogram moke, v katero smo zdrobili kvas in dobro premešamo. Nato to zelo vlažno zmes pustimo stati pol ure, da se kvas aktivira in moka dobro prepoji, na toplem mestu. Ko se je zmes rahlo napihnila, dodamo olivno olje in preostanek moke. Moko dodajamo postopoma med gnetenjem testa in količino le te prilagodimo temperaturi in zračni vlagi. Testo mora biti na koncu gladko in rahlo lepljivo.
Razdelimo ga na približno deset kosov, sam ga razdelim na šest do osem manjših za neapeljsko, dva večja pa uporabim za rimsko pizzo.
Nato testo zložimo v vzhajalno posodo, ki ima dober pokrov. Pustimo ga vzhajati v hladilniku vsaj štiriindvajset ur, lahko pa tudi kak dan več.
Na dan priprave vzamemo testo ven in ga pustimo vzhajati še v tretje, vsaj kako uro in pol.
Za rimsko pizzo vzamemo oglat pladenj, ga rahlo naoljimo in do roba raztegnemo večji del testa, ne sme biti pretanko, okoli pol centimetra. Ko je raztegnjeno, ga pustimo vzhajati v četrto, dvajset minut bo popolnoma dovolj.
Pred peko ga na tanko namažemo s paradižnikovo mezgo, najraje z domačo. V pečico položimo kamen in jo segrejemo na najvišjo temperaturo. Pizzo pečemo okoli deset minut, oziroma dokler ne postane zlato rjava. Vzamemo jo iz pečice in pekača, obložimo s še malo mezge, svežo mozzarello in jo zopet postavimo v pečico, brez pekača, naravnost na grelni kamen za kako minuto ali dve, ravno toliko, da se sir stopi. Preden postrežemo, nanjo natrgamo svežo baziliko, lahko pa dodamo tudi kako mesnino, kot je sušen pršut ali njegov kuhan bratranec.
Za neapeljsko pizzo ne potrebujemo niti pečice. Na leseni pomokani deski raztegnemo testo v bolj ali manj okroglo obliko čim tanjše. Raztezati jo začnemo iz sredine navzven, pri tem pazimo, da se zunanjega dela testa ne dotikamo, tako namreč dobimo cornicione, značilen rob, širok približno centimeter.
Ko je raztegnjena, jo namažemo z mezgo, rob pa izpustimo. Položimo jo v ponev, pokrijemo s pokrovom in pečemo na nizkem ognju. Ko se po kakih petih minutah napihne, jo odkrijemo, obložimo z mozzarello, a ne pretiravamo. Z ročnim plinskim gorilnikom dokončamo peko. Največ časa posvetite robu, da dobi tisti značilni, rahlo ožgan videz in obliko, kot jo imajo pizze iz krušne peči.
Tudi to pizzo obložimo z baziliko in postrežemo.
Če se vam opisane pizze zdijo prepuste, jih lahko poljubno obložite še s čim. Meni zelo ljuba je na primer tista, ki ji namesto paradižnika dodamo pistacijevo pasto, mozzarello nadomestimo s provolo in na koncu dodamo še dobro mortadelo s pistacijem.
Testo:
– 1,6 kg moke 00
– 1 liter vode
– 50 gramov soli
– 2 grama svežega kvasa
– 50 gramov oljčnega olja
– 20 gramov sladkorja
Nadev:
– paradižnikova mezga
– sveža mozzarela (če je le možno bivolja)
– bazilika
Kljub temu, da je ta način priprave cenovno ugoden, ima kot vsaka druga stvar tudi svojo negativno noto. Čas. Zato vam vseeno priporočam, da v nuji, na primer ko v petek pozno popoldne končate delovni teden in se vam ne ljubi kuhati, obiščete svojega najljubšega pizzopeka ali pa si jo naročite na dom. Ko pa imate malo časa, se pa le potrudite in si jo pripravite sami.
