Verjetno smo se ljudje na številne neumnosti, nepravilnosti in škodljivosti sveta že tako navadili, da nas skoraj čisto nič več ne zaziblje v tečajih, prav nič ne iztiri in nobenega Hamleta (to je tisti danski plemič iz Shakespearove igre, ki si je najpomembnejše vprašanje o biti ali ne biti postavil že mnogo pred nami) ni več, ki bi pomislil, da bi moral nekdo uravnati ta svet.
Morda prav on. Torej, zadnje dni sprašujem svoje prijatelje in otroke, kaj je za njih škandal? V svetu, v katerem vsak medij posebej oblikuje in ponudi svoj škandal in v katerem vsa družbena omrežja intenzivno in dnevno rojevajo svoje, se je treba pri odgovoru na to vprašanje malo ustaviti in pomisliti: kaj je res škandal?
M. pravi, da je škandal to, da je Trump predsednik, V. je prepričan, da je škandal to, da slovenska policija skupaj s hrvaško ilegalnim prebežnikom uničuje telefone, jemlje dokumente, nekaterim tudi čevlje, jih tlači v avtobuse in vozi nazaj v Bosno, I. pa misli, da je škandal to, da danes ljudje še vedno umirajo zaradi lakote. Oba, V. in I., pa prav tako pravita, da je železniška proga Ljubljana–Koper škandal brez primere, temu pritrjuje tudi O., ki pravi, da njeni turisti ne morejo pozabiti železniškega prevoza, ko so jih v Divači naložili na avtobus za Koper »i nikome ništa«. K. je prepričan, da je pravi škandal to, da ljudje ignorirajo ekološko katastrofo, ki bo pokončala ta planet, in protestirajo pred marketom, ker ni več plastičnih vrečk.
P. in O. pa pravita, da je izlitje kerozina v Hrastovljah največji škandal ta hip. Ampak, če dobro premislimo, pravita, je škandal to, da ga ni. Ko se je ta nepotrebna (zaradi neumnosti in arogance do tega prostora, ki se mu reče Istra) nesreča zgodila, smo bili servilni in hlapčevsko uvidevni, namesto močnega krošeja, ki bi moral poleteti proti Ljubljani, smo bili polni političnega bontona, pozivali smo k priprošnjam za suho vreme, molitvi za nedež, zdaj ko je kerozin že skoraj v vodi, pa apeliramo k resnemu varčevanju z vodo. Resno? No, to je pa res škandal.
Ali smo lahko še bolj strahopetni? Ali nam je lahko še manj mar za nas, naše otroke? Ali se res lahko tako zelo samozatajimo, ker se ne cenimo, ker se ne spoštujemo, da smo pripravljeni požreti vse? In popiti, očitno. Ali smo to še isti ljudje, ki imamo svojo himno? Ali teh pokončnih, na žrtve za svobodo, suverenost in samostojnost pripravljenih ljudi ni več? Teh ljudi, ki bi zahtevali drugi, tretji in četrti tir, če je treba, in to takoj! Ki bi zahtevali astronomsko odškodnino za svoje ljudi, za prihodnost svojih otrok? Ki bi zahtevali kazensko odgovornost za katastrofo, ki nam je storjena, ker se do tega koščka skupne države in domovine ne izkazuje niti malo spoštovanja, še več – zgolj ignoranca. Kje ste možje in žene iz našega priljubljenega mjuzikla Vstala Primorska?
Katja PeganStališča avtorjev podpisanih prispevkov ne izražajo nujno stališč uredništva. Za točnost podatkov v podpisanih vsebinah so odgovorni avtorji oz. naročniki objav. Za nepodpisane vsebine je avtor uredništvo.
