Stric iz Amerike: Policijski ideal

Kmalu po vojni je moj oče s prijatelji v celjski kavarni Evropa praznoval ne vem kaj. Običaj generacije naših staršev je bil, da so kozarec vina pospremili s pesmijo. Zgodba je postala legenda, ker je v kavarno med prepevanjem vstopil miličnik, oprtan z brzostrelko.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Tovariše, ki so nekaj let pred tem dobili vojno, je opozoril na pozno uro ter hrup. Zadeva je končala tako,da je moj oče, po rodu Primorec, sredi Celja razorožil policaja Janeza. Jože Mrevlje ni bil nasilen človek, bolj svobodoljub. Smatral je, da v javnih prostorih uniformirani miličniki nimajo kaj početi. Ne vem od kod, toda moj oče je bil očitno meščan, čeprav je bil med vojno član NOB. Za dogodek sem izvedel mnogo kasneje, ko je brkati Janez še vedno vtikal nos v naša mlada življenja. Tako je prišla zgodba na plan, le da mi je ni povedal oče, ker je medtem umrl. Toda gene, ki ne trpijo nasilja in uniform, sem očitno dobil po njem. No, socialistični policaj je, v primerjavi z robokopi, ki jih je na ceste poslal bivši premier Janša, imel dobrohoten značaj. Če izvzamemo okupacijo FF leta 1971, je slovenska policija bila del političnega aparata, nikoli kot čista robokopom podobna fizična prisila. Upam si trditi, da je bilo takoj po osvoboditvi več demokracije kot pa v času, ko so robokopi strašili in terorizirali slovensko prebivalstvo. Če izvzamemo slovenske in ruske specialne enote za nadzor prebivalstva, bi na vrh najbolj krute in odurne policije na svetu zagotovo postavil ameriško. V New Yorku so se mi policaji sprva zdeli odslikava Hollywooda. Njihova postajanja po vogalih Velike Jabolke so bila del ikonografije velemesta, ki nikoli ne spi. Toda ti navidezni pozerji nosijo približno deset kil oborožitve, kljub tovoru pa jim ni mar, da bi vzdrževali telesno kondicijo. Mar zaradi tega radi posegajo po orožju? In to kljub temu, da na njihovih avtomobilih z velikimi črkami piše Courtesy, Profesionalism, Respect? Ne spomnim se, da bi mi newyorški policaj kdaj pomagal iz zadrege. Na cestah so zato, da kaznujejo, vsak Newyorčan je zanje potencialni kriminalec. V Washigtonu so policaji kul, ker so na očeh celega sveta.  

Konkurenco ameriškim delajo agresivni pripadniki CRS, “Compagnies Républicaines de Sécurité”, brutalne napade, katere sem opazoval na ulicah Pariza in Avignona. Tudi belgijska policija, vzgojena v kolonijalnih časih, je odvratna. Za Italijane vemo, da se z njimi da parlamentarizirati do onemoglosti, a so mi neko noč, ko sem stopil iz stanovanjske zgradbe, na moje sence prislonili njihove berette. Nekdo je prijavil hrup, ki naj bi prihajal iz kleti  in ker so nekaj dni pred tem izropal trezor banke v bližini, so policaji menili, da nekdo spet koplje podzemni rov. Ko sem jih prepričal, da v stavbi živim, so orožje umaknili. Zavedel sem se, da je bilo policaje bolj strah kot mene, kljub temu pa so se mi zašibila kolena, tako da sem se znesel nad policajem, ki je ostal v avtu in opazoval prizor.  

Zaradi tega so moj policijski ideal angleški bobiji, s katerimi v življenju še nisem izmenjal besede.