Razlika med tem, o čemer poročajo mediji, ki se ukvarjajo z dnevno politiko, in tem, kar zanima veliko večino ljudi na obali, je zares velika. Ko sem se pripravljal na pogovor s predsednico države Natašo Pirc Musar, ki se je zgodil v restavraciji Marine Portorož v ponedeljek. Udeležencev ni zanimal njen odnos z bivšim predsednikom Milanom Kučanom ali njen odnos z Urško Klakočar Zupančič in Mojco Pašek Šetinc, po poročanju nekaterih glavnih voditeljic velike zarote, ki bi naj pripeljala do zamenjave sedanjega predsednika vlade. Vse pa je zanimalo, kakšno prihodnost vidi za Slovenijo in kaj kot predsednica države lahko naredi za boljše življenje nas vseh in kakšno vlogo pri tem vidi v podjetnikih in gospodarstvenikih. Velika večina se jih čuti nekako odtujenih od države in je prepričana, da če bi lokalne skupnosti imele dostop do več denarja (od tukaj ideja, da bi večji del denarja iz bruto dohodka neposredno namenili za delovanje občin), bi bolje vedele, kako z njim ravnati in bi se lahko hitreje in bolj kakovostno razvijale.
Prejšnji teden sem se peljal v Ljubljano. ”Avtoceste smo očitno gradili za tovornjake, ki vsak dan v tednu prečkajo našo državo, smo zares tranzitna država.” Velika večina teh kamionov zares samo pride v Slovenijo in iz nje odpelje s svojimi tovori naprej. Smo pa ponovno tik pred tem, da postanemo resna tranzitna država tudi v notranjepolitičnem smislu. Politiki pridejo in grejo. Vstopijo v politični prostor in se skozenj zapeljejo nekam drugam ali v pozabo.
