Ker sva z ženo tisti dan odkupila parcelo na drugi strani reke, v bližini Germantowna, od koder je magičen razgled na razprostrto krajino in gore za njimi, mi je prišlo na misel, da so edina stvar, ki veže družbo za mizo, pravzaprav vodnjaki. Z zmerno količino ironije sem omizju postregel vodnjake kot temo razgovora. Vsak od nas je prepotoval svet, sem dejal, danes zvečer pa smo tukaj, v Ameriki, sredi 21. stoletja, primorani razmišljati in razpravljati o vodnjakih. Vsak par za mizo ima namreč hišo, ki črpa vodo iz lastnega vodnjaka. Skratka, v dolini Hudsona, z veliko talne vode in vodnih rezervoarjev, mora vsak prebivalec, pa naj prenavlja ali pa gradi hišo, zvrtati tudi vodnjak. Le sto kilometrov od Manhattna vodovod preprosto ne obstaja!
Globoko kot iz vodnjaka sem iz spomina privlekel Kosmačev film “Koplji pod brezo”, zgodbo iz časov super revne Slovenije, ko so bile pri nas domačije, v katere so nosili vodo iz potoka. Da bi se lahko oženil, je moral sin domačije, sicer protagonist filma, hiši priskrbeti vodnjak. “Koplji pod brezo,” mu je svetoval umirajoči oče. Mladi ženin je tedne kopal vodnjak, da bi izpolnil ženitno obljubo. Ko se je končno dokopal do vode, je ta vdrla v vodnjak in mladi ženin je utonil. Omizje seveda ni razumelo poante zgodbe. Res je, da se ljudje po kovidu še hitreje umikajo iz velemest v lepše in manj naseljene kraje. Toda, da bi se zato odpovedali dobri prhi in si naprtili obilico opravkov, ki sodijo k vzdrževanju lastnega vodnjaka, namesto da bi preprosto odprli pipo in plačali servis in porabo mestnemu vodovodu, mi nekako ni šlo v glavo. Še posebej, ker je vode veliko in po zbiralnikih teče mimo naših hiš na Manhattan. Zakaj? Pred dvesto leti je bilo to običajno, toda zdaj, ko vode ni več toliko, je vodovod lahko oblika racionalizacije porabe. Upokojeni šef policije, z druge strani reke, je na moje vrtanje pojasnjeval, da je oskrba vode iz vodnjakov edini način, da se med domačijami ohranja zadostna razdalja in kos zemljišča. Ne vem, koliko je v tem resnice, toda dejstvo je, da ima vsako okrožje ob reki ločena pravila in zakonodaje. Skratka, čeprav je markiz Lafayette Američanom pomagal v revolucionarni vojni in bil tesni prijatelj Georgia Washingtona, Amerika ne bo nikoli postala centralizirana država. Zato vodnjaki!
In ne samo v dolini Hudsona, temveč po vsej Ameriki. Z vodo iz vodnjakov se oskrbuje 120 milijonov Američanov. Kadar se vodnjaki posušijo, Američani vrtajo globje in sebi kopljejo jamo, trdijo strokovnjaki.
