Zakaj se tako pogosto prilagajamo drugim in pozabimo nase?

Že od otroštva se učimo, kako ugajati drugim. Toda kdaj prilagajanje postane odpoved lastnim željam? Zakaj tako pogosto izbiramo tisto, kar se od nas pričakuje, namesto tistega, kar si zares želimo? In kako sploh prepoznamo razliko?

Deli novico s tvojimi prijatelji

Predstavljajte si človeka, ki ima na videz vse. Redno službo, urejeno družinsko življenje, prijatelje, stanovanje, morda tudi dovolj denarja, da si lahko občasno kaj privošči. Njegovo življenje poteka približno tako, kot naj bi potekalo. Nič posebnega mu ne manjka. Vsaj tako se zdi.

Pa vendar se včasih, morda zvečer, ko se dan končno umiri, zaloti ob misli: Je to res vse?

Ne zna povsem pojasniti, kaj ga moti. Saj vendar nima razloga za nezadovoljstvo. In prav zato ga je tega občutka lahko celo sram. Drugi imajo veliko večje težave. On pa ima vse, kar naj bi človek potreboval za srečno življenje.

Toda kdo je pravzaprav določil, kaj potrebujemo za srečo?

In še pomembneje: Koliko odločitev v našem življenju je res naših?

Življenje po pravilih, ki jih nismo napisali

Že od otroštva poslušamo, kaj je prav in kaj narobe. Kaj se spodobi, kaj je primerno, kaj bodo rekli drugi. Učimo se, kako se moramo obnašati, da bomo sprejeti, pohvaljeni, ljubljeni.

To samo po sebi ni nič slabega. Brez prilagajanja ne bi mogli živeti v skupnosti, graditi odnosov ali sodelovati z drugimi. Potreba po pripadnosti je ena temeljnih človeških potreb.

Težava nastane, ko prilagajanje postane tako samoumevno, da sploh ne opazimo več, kdaj smo se začeli odpovedovati sebi.

Morda smo izbrali poklic, ker so starši menili, da je varen in ugleden. Morda smo ostali v odnosu, ker se nam je zdelo, da se pri naših letih ne spodobi začeti znova. Morda nikoli nismo povedali, kaj si zares mislimo, ker nismo želeli povzročati konfliktov.

In morda smo se tako dolgo trudili biti to, kar se od nas pričakuje, da smo sčasoma izgubili stik s tem, kaj si sploh želimo.

Pri tem ne gre nujno za velike življenjske odločitve. Včasih se začne pri povsem vsakdanjih stvareh. Ko rečemo »ja«, čeprav bi najraje rekli »ne«. Ko se opravičujemo za svoje potrebe. Ko se počutimo krive, če si vzamemo čas zase. Ko svoje zadovoljstvo merimo predvsem po tem, ali so z nami zadovoljni drugi.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Nataša Fajon (@natasafajon)

Zakaj je tako težko razočarati druge?

Odgovor je lahko povezan z našimi najzgodnejšimi izkušnjami.

Otrok je od odraslih odvisen ne le fizično, temveč tudi čustveno. Potrebuje njihovo pozornost, bližino, varnost in sprejemanje. Zato je zelo občutljiv za sporočila, ki jih prejema iz okolja.

Nekatera so izrečena neposredno: »Bodi priden.« »Ne ugovarjaj.« »Ne bodi sebičen.« »Kaj bodo pa drugi rekli?«

Druga so precej bolj subtilna. Otrok na primer opazi, da je mama zadovoljna, kadar ji pomaga, in razočarana, kadar izrazi svoje želje. Ali da oče pohvali predvsem njegove dosežke, medtem ko za njegove občutke ne pokaže veliko zanimanja.

Iz takšnih izkušenj lahko postopoma oblikuje prepričanja o sebi in odnosih.

Da sem sprejet, moram ugajati.

Da sem nekaj vreden, moram biti uspešen.

Če pokažem, kaj čutim, bom drugim v breme.

Če bom drugačen, me morda ne bodo sprejeli.

Vzorec prepričanj, pričakovanj in odločitev, ki jih otrok oblikuje iz tovrstnih zaključkov, lahko vpliva na to, kako pozneje doživljamo sebe, druge ljudi in svet.

Ta vzorec ni nespremenljiva usoda. Lahko pa pomaga razumeti, zakaj se v odraslosti vedno znova znajdemo v podobnih situacijah, čeprav si zavestno želimo drugače.

Človek, ki se je naučil, da mora vedno poskrbeti za druge, lahko na primer tudi kot odrasel težko postavlja meje. Ne zato, ker ne bi razumel, da ima pravico reči »ne«, ampak ker lahko ob tem občuti krivdo, tesnobo ali strah pred zavrnitvijo.

Razumsko ve, da ni naredil nič narobe. Čustveno pa doživlja nekaj povsem drugega.

Znano ni vedno dobro. Je pa znano.

Zakaj torej vztrajamo v okoliščinah, v katerih nismo zadovoljni?

Ker sprememba ne pomeni samo možnosti za nekaj boljšega. Pomeni tudi negotovost.

Če zapustimo službo, ki nas izčrpava, ne vemo, ali bomo našli boljšo. Če zaključimo odnos, v katerem se ne počutimo dobro, ne vemo, ali bomo zmogli biti sami. Če prvič jasno izrazimo svoje potrebe, ne vemo, kako se bodo odzvali drugi.

Znano nam daje občutek predvidljivosti, tudi kadar ni prijetno.

Poleg tega vsaka sprememba nekaj zahteva. Včasih se moramo odpovedati predstavi o sebi, ki smo jo gradili dolga leta. Drugič moramo sprejeti, da bomo nekoga razočarali. Morda se moramo celo soočiti z občutkom, da smo velik del življenja posvetili nečemu, česar si v resnici nismo želeli.

To ni preprosto spoznanje.

Zato se včasih raje prepričamo, da je tako, kot je, povsem v redu. Da pretiravamo. Da bi morali biti hvaležni. Da se pač ne da drugače.

In tako lahko minejo leta.

Ali si to želim ali mislim, da bi si moral želeti?

Morda je prav to eno najpomembnejših vprašanj, ki si jih lahko zastavimo.

Ne gre za to, da bi morali vsi zapustiti službe, končati odnose, se preseliti na drug konec sveta ali začeti živeti povsem drugače.

Prav tako ni nič narobe, če si želimo mirnega, predvidljivega in na videz povsem običajnega življenja.

Problem ni v tem, da živimo podobno kot drugi. Problem nastane, če je podobnost drugim pomembnejša od tega, ali smo s svojim življenjem zadovoljni.

In tu je še ena zanimiva past.

Tudi človek, ki za vsako ceno želi biti drugačen, lahko ostaja ujet v pričakovanja drugih. Če svoje odločitve sprejema predvsem zato, da bi nasprotoval okolici, je njegovo življenje še vedno močno določeno s tem, kaj počnejo ali mislijo drugi.

Avtonomija namreč ne pomeni, da moramo ravnati drugače od večine.

Pomeni, da lahko prepoznamo svoje občutke, razmislimo o svojih potrebah in se odločamo na podlagi lastne presoje, ne zgolj iz strahu pred neodobravanjem ali zavrnitvijo.

To ne pomeni, da ne potrebujemo več nikogar ali da nam postane vseeno, kaj si drugi mislijo. Pomeni, da lahko ohranimo stik z drugimi, ne da bi morali pri tem izgubiti stik s seboj.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Nataša Fajon (@natasafajon)

Kaj pa, če sprememba ne zahteva velikega preobrata?

Ko govorimo o življenju po svoje, si pogosto predstavljamo dramatične odločitve. Odpoved v službi, selitev, ločitev, povsem nov začetek.

Toda sprememba se lahko začne veliko bolj neopazno.

S tem, da prvič prepoznamo, da smo jezni, čeprav smo se vse življenje trudili biti razumevajoči. Da si dovolimo priznati, da smo utrujeni od nenehnega ugajanja. Da ne sprejmemo vsake prošnje. Da nehamo opravičevati vsako svojo odločitev.

Ali preprosto s tem, da se vprašamo, kaj bi izbrali, če nas ne bi bilo strah, da bomo koga razočarali.

Odgovor ni nujno navodilo, kaj moramo storiti. Lahko pa nam pove nekaj pomembnega o tem, česa si želimo in kaj nas pri tem ovira.

Včasih bomo ugotovili, da smo s svojim življenjem pravzaprav zadovoljni. Da so odločitve, ki smo jih sprejeli, res naše.

Drugič bomo morda prvič jasno začutili razliko med življenjem, ki smo si ga ustvarili, in življenjem, ki smo se mu prilagodili.

In to spoznanje je lahko neprijetno.

Toda neprijetno še ne pomeni napačno.

Ni treba postati nekdo drug

Pogosto slišimo, da moramo stopiti iz cone udobja, če želimo osebnostno rasti. Toda tudi to lahko postane še ena zahteva, ki si jo naložimo. Še ena stvar, ki bi jo morali narediti, da bi bili dovolj dobri.

Ni se nam treba nenehno spreminjati, premagovati svojih meja ali dokazovati, da smo pogumni.

Včasih je pomembnejše, da se ustavimo in preverimo, ali sploh hodimo v smer, ki smo si jo sami izbrali.

Da prepoznamo, katera pravila nam še vedno koristijo in katera smo morda že zdavnaj prerasli.

Da si dovolimo imeti drugačne želje, kot smo jih imeli pred desetimi leti. In da sprejmemo, da s tem morda ne bomo izpolnili vseh pričakovanj drugih.

Navsezadnje cilj ni postati nenavaden, poseben ali drugačen.

Cilj je, da nam za to, da bi bili sprejeti, ne bi bilo treba nenehno zapuščati samih sebe.

Morda se zato ni treba vprašati, ali živimo dovolj zanimivo, uspešno ali drugačno življenje.

Morda je dovolj, da se vprašamo:

Če bi danes lahko znova izbiral, koliko svojega sedanjega življenja bi izbral še enkrat?

—

Avtorica v okviru zavoda Eyestalk izvaja psihoterapevtsko usmerjeno svetovanje.

Spletna stran: Eyestalk 

Facebook: Eyestalk