Mevlut pride z dvanajstimi leti v mesto iz vasi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, s čustvenim klicanjem pomaga očetu prodajati bozo po ulicah velikega mesta, hodi v šolo, se zaljubi v eno, ugrabi in se poroči z drugo sestro, dobi hčerki in vnuke. Ves čas po ulicah prodaja bozo in med vsem tem časom, v katerem se tke njegovo življenje, raste Istanbul: iz enosobnih v večnadstropne hiše; iz vojaških udarov, atentatov, nenehnih trenj med nacionalisti in Kurdi in komunisti v ljudi, ki se v zrelih letih vsi znajdejo na isti strani kapitala; iz revnih prišlekov, uličnih prodajalcev, ki delajo preveč, v ljudi, ki večinoma ne plačujejo elektrike, vsak s svojim črnim električnim priključkom, veliko molijo in kadijo. Da bi na koncu romana, po štiridesetih letih vsakodnevne hoje po neštetih ulicah mesta Mevlut dojel resnico: »to, da se je ponoči sprehajal po mestnih ulicah, je v njem vzbujalo občutek, da se sprehaja po lastni glavi … Zadnja leta pa Mevlut ni videl nobene razlike med sanjarijami v svoji glavi in stvarmi, ki jih je ponoči videl na ulicah: zdelo se je, da so vse sestavljene iz iste snovi«.
Mesta dajejo ritem tudi romanom, ki so jih ustvarili Dickens, Joyce, Paul Auster, Thomas Mann, Dostojevski in drugi; prav zaradi njih bodo London, Dublin, New York, Benetke in Sankt Peterburg spomin na življenja ljudi, ki so jih mesta spremljala in varovala. In oblikovala. Čeprav ne bodo ljubili teh mest, bodo pa prav zaradi njih ljubili nekoga. Nekoga, ki bo prav tako kot mi gledal v svetleče reklamne napise in jih ne bo videl, ker so del njegovega sveta, ki bo prav tako spremljal kopičenje betona in uničevanje dreves kot mi in ga ne bo skrbelo, da težje diha. In ta nekdo bo na koncu dneva človek, zaradi katerega bomo zrasli. Tako kot raste mesto okoli nas – okoli vseh, ki se v mestu spoznavamo, delujemo, tekmujemo, bojujemo – bomo tudi mi nekoč zrasli. In takrat bomo želeli povedati nekaj svojemu mestu, za katerega smo se navsezadnje borili, odpovedovali, izdajali, zbolevali, nekaj bomo želeli napisati na pročelje zgradb, da bodo vedeli, da smo bili tukaj, da smo bili zase in zanje, ki so prišli za nami. Ker mesta se ne starajo, mlada so od naše ljubezni, ki se rojeva v njih. Verjetno razumemo Mevluta, ki je na koncu romana nenadoma spoznal, kaj je želel povedati mestu in napisati na zidove. To je bilo njegovo uradno in osebno mnenje, namen njegovega srca in namen njegovega jezika: »Najbolj na tem svetu sem ljubil Rayiho,« si je dejal Mevlut.
