Čeprav naj bi v času volitev počeli ravno nasprotno: silovito naj bi povezovali ljudi v reševanju in čiščenju nesnage in smeti, ki ju je na površje potisnil ta isti impotentni zgodovinski čas. In jih hkrati ločevali. Ljudi, ne odpadkov.
»V kakšne dobre igralce so zrasli ti ljudje!« je rekel Jožko med dolgim aplavzom na zadnji premieri našega gledališča včeraj v Kopru. Vsi so po predstavi govorili o tem. V kako dobre igralce lahko zrasteš, če imaš pogoje za rast. Najprej, seveda, moraš ponotranjiti svoje poslanstvo. Da veš, da to ni zgolj tvoja služba, ki jo moraš opraviti profesionalno, ampak je tvoja življenjska naloga. Da ljudem pripoveduješ zgodbe z inštrumentom, ki si ti sam. Potem, da nekdo dobro vidi in ve, kakšne vloge te lahko pripeljejo do zenita tvoje lastne virtuoznosti, in te vodi tja. Da imaš finančno varnost, ki omogoča normalno življenje tebi in tvoji družini. Da si lahko miren, da bodo skozi tvoje telo, misli in glas lahko zaživeli nemir, strast, ljubezni in patologije literarnih in dramskih likov, tudi tistih, ki so ustvarjali zgodovino. Da si lahko vsaj toliko svoboden, da svobodo začutiš, sicer ne moreš peti o njej. In da imaš čas, da rasteš in zrasteš.
Verjetno nekaj podobnega velja tudi za vrhunske športnike, če odmislimo vse reklamne nalepke in našitke firm, ki jih imajo po telesu (in si ta telesa verjetno tudi lastijo). Vsi potrebujejo čas za rast. Za optimalno moč. Fizično in psihično. Da lahko presegajo meje in povezujejo svet.
Veliko mladih ljudi resno in manj resno gleda s propagandnih volilnih plakatov. Ne glede na stran (levo ali desno, čedalje bolj se izgubljajo drugi odtenki). Letos jih na parlamentarnih volitvah kandidira 112 starih do 30 let. Zelo mladi so, najmlajši ima 19 let; med njimi sta dva dijaka in petintrideset študentov. Pred časom sem v enem od osrednjih časopisov brala pogovor predsednikov podmladkov dveh osrednjih strank. Končno se ne igramo več partizanov in belogardistov, svet je postal pomembnejše prizorišče oz. domače dvorišče. Predstavljam si, da so vsi ti mladi ljudje velik potencial. Da bodo s časom zrasli v premišljene in odgovorne političarke in politike, ki bodo razumeli, kako lahko naredijo svet boljši za vse ljudi. Najprej pa bodo morali razviti čut do ljudi, empatijo, kot se rado reče v zadnjem času. Potem pa še spoštovanje, sicer svojih vlog nikakor ne bodo mogli profesionalno odigrati. Vse preostalo (ambicije, znanje, učljivost, lojalnost) sledi.
