Ko mi politiki nekaj pripovedujejo, to jemljem precej resno, še posebej v predvolilnem času, ko pričakujem, da so odgovori dobro premišljeni in niso stvar trenutnega navdiha. Verjamem, da imajo okrog sebe skupino ljudi, ki jim svetuje najboljše možne odgovore. To pomeni, da na zapletena vprašanja odgovarjajo tako, da se kasneje ne izkaže, da so laži.
A tudi tukaj sem se očitno zmotil. Kot je dejal eden izmed tistih, ki je z lahkoto prezrl svoje predvolilne obljube, Anže Logar: »To je pač kruta politika.« Rekel pa je še nekaj pomembnejšega. Da bo zaradi tega najverjetneje plačal svoj davek na naslednjih volitvah.
In ne preostane nam prav veliko drugega, kot da počakamo, ali smo se iz letošnjih volitev sploh česa naučili.
Zdaj pa spet ena misel, ki jo lahko pripišem svojim letom. Eden izmed možnih zaključkov bi bil, da je odhod na volitve včasih skoraj žalitev za mojo inteligenco, za moje razumevanje sedanjosti. Da odhod na volitve poleg vpliva na rezultat še ne pomeni, da so moja pričakovanja do delovanja stranke ali posameznika, za katerega sem glasoval, tudi upravičena. Ni nujno, da bo nekdo, ki je nekaj pripovedoval in sem mu zato verjel toliko, da sem zanj volil, po volitvah to tudi zares naredil.
To pa ne pomeni, da pozivam k pasivnemu državljanstvu, ampak da je morda pomembneje biti aktiven državljan med volitvami kot zgolj na dan volitev.
