Svetovno prvenstvo v nogometu, ki so ga gostile Združene države Amerike, Kanada in Mehika, je bilo drugačno. Države gostiteljice, zlasti to velja za ZDA, so pripravile megalomanski projekt, kakršnemu še ni bilo para. Mednarodna nogometna zveza FIFA je z novotarijami krepko zarezala v pravila športa, v katerem je doslej veljala velika previdnost, ko je šlo za uveljavljanje sprememb. Vse to je na koncu privedlo do odmika nogometa od množic; povprečna cena vstopnice za finale je bila 10.000 dolarjev.
Zdi se, da so v tem sfriziranem nogometnem svetu, ki nam ga ponujajo predstavniki tistega 1 %, ki ne glede na vse tegobe našega časa vztrajno bogati, Paninijeve sličice nogometašev še zadnji stik z nogometno tradicijo. Pa so res?
Letošnji mundial je bil prvenstvo presežkov: največ gostiteljic, največ udeleženk in največ tekem. Največ gledalcev, največ golov in največ prihodkov. Največ spornih odločitev tako na kot zunaj zelenic. Največ odmorov za hidracijo na največjih pokritih in klimatiziranih stadionih. Največ glasbenih nastopov, največ zvezdnikov na tribunah, največ sporočil na velikih zaslonih. Največji ogljični odtis, največ domov poslanih sodnikov, največ maltretiranih nogometnih reprezentanc.
SP 2026 se je v vsej svoji luči pokazal kot tipičen ameriški proizvod. Američanom lahko priznamo, da se spoznajo na šov, na biznis in … no, še na šovbiznis. O nogometu, ki mu pravijo soccer, pa ne vedo kaj prida veliko. Kako naj bi, če so ameriško nogometno ligo MLS ustanovili šele kot del kandidature ZDA za nogometno svetovno prvenstvo leta 1994? Njena predhodnica NASL je obstajala od leta 1968 do 1984. V vmesnem obdobju v Združenih državah preprosto niso imeli primerljive profesionalne nogometne lige. Sedem let pred ustanovitvijo lige NASL, leta 1961, pa so štirje bratje na drugem koncu sveta – v italijanski Modeni – ustanovili založniško hišo, specializirano za izdajo samolepljivih sličic nogometašev Panini.
PODJETJE, VREDNO VEČ KOT TRUMPOVO PREMOŽENJE PRED POLITIKO
Giuseppe, Benito, Umberto in Franco Panini so iz svojega hobija – nogometa – ustvarili mednarodno uveljavljeno podjetje. Začeli so skromno, kljub vsem uspehom ostali trdno z nogami na tleh in se uspešno prilagajali tržnim spremembam in zahtevam potrošnikov. Njihove sličice nogometašev in albume svetovnih prvenstev ter drugih nogometnih tekmovanj poznajo povsod po svetu. Najbolj znane so sličice za svetovna prvenstva, ki nepretrgoma izhajajo od leta 1970, ko so prvič izšle ob mundialu v Mehiki.
Petinšestdeset let po ustanovitvi podjetje Panini zaposluje več kot 1000 delavk in delavcev, njegova vrednost pa po nekaterih ocenah znaša pet milijard dolarjev. Za primerjavo: to je veliko več, kot je bilo ocenjeno celotno premoženje Donalda Trumpa, preden je prvič postal predsednik ZDA. Je približno toliko, kot naj bi Trump imel, ko je drugič postal predsednik. Zdaj naj bi imel še kakšno milijardo več, a naj nas ne zavede: letna plača predsednika ZDA je 400.000 dolarjev.
OD ZDA DO ZDA
Leta 1994, ko se je Trump najverjetneje na kakšnem otoku podil za mladimi dekleti, so ZDA prvič gostile svetovno prvenstvo v nogometu. Moja generacija je tekme prvič spremljala ob »čudnih« (beri: nočnih in jutranjih) urah. Na travnatih zelenicah so se rahlo poznale črte, ki so označevale igrišče za ameriški nogomet. Delovalo je, kot da je ta šport tujek v državi gostiteljici. In čeprav je prvenstvo potekalo nekje zelo daleč, smo ga prek Paninijevih sličic držali v rokah tudi otroci na drugi strani Atlantika.
Tako je bilo vedno – tudi letos. Z eno razliko: letošnji album je bilo zelo zahtevno napolniti, zahteval pa je tudi nezanemarljiv finančni vložek. Na svetovnem prvenstvu v ZDA leta 1994 je sodelovalo 24 reprezentanc, letos jih je tekmovalo 48. Panini je šel še nekoliko dlje: če je album USA 94 imel 444 različnih sličic, jih je letošnja izdaja vsebovala kar 980.
To v praksi pomeni, da ne potrebuješ le 2,2-krat več sličic za napolnitev albuma, ampak moraš odpreti precej več paketov, ker proti koncu skoraj vsak paket, ki ga na novo odpreš, vsebuje sličice, ki jih že imaš. Matematika nam pove: če si brez menjave leta 1994 potreboval približno 2.900 sličic, da si napolnil album, si jih tokrat potreboval okoli 7.300. To je približno 2,5-krat več odprtih sličic, čeprav je album le 2,2-krat večji.
Z večjim številom sličic je prišlo do eksplozije dvojnikov – sličic, ki jih že imaš –, zato je postala menjava sličic toliko pomembnejša. A na koncu je tudi menjava neučinkovita, saj je pri albumu s skoraj tisoč sličicami običajno skoraj nemogoče dokončati zbirko samo z menjavo v krogu prijateljev. Zato imajo prednost tisti, ki sličice menjujejo v sosednjih državah ali prek spleta.
A ne glede na uspešnost menjave je veliko večino sličic treba kupiti. Leta 1994 je bilo tako za dokončanje albuma potrebnih približno 80 evrov v današnji kupni moči (okoli 7.500 slovenskih tolarjev). Za dokončanje letošnjega albuma pa je zaradi zgoraj naštetih razlogov potrebnih okoli 350 evrov. Brez menjave sličic se ta vsota lahko povzpne na 1.000 evrov.
Z drugimi besedami: če smo leta 1994 za dokončanje albuma odšteli približno 12 % mesečne plače, potrebujemo za dokončanje letošnjega albuma od 18 do 25 % mesečne plače, če sličic ne menjujemo, pa vse tja do 60 % mesečne plače.
ZABAVA DA, NALOŽBA NE
Čeprav imajo Paninijevi albumi za številne zbiratelje veliko nostalgično vrednost, praviloma niso posebej donosna naložba. Večina je bila natisnjena v milijonskih nakladah, zato tudi popolni in dobro ohranjeni primerki skozi leta ne pridobijo dramatično na ceni.
Med najbolj iskanimi so prvi nogometni albumi iz šestdesetih let ter izdaje s svetovnih prvenstev v Mehiki 1970, Italiji 1990 in ZDA 1994. Rekord med Paninijevimi albumi še vedno drži popoln album svetovnega prvenstva v Mehiki leta 1970, ki je bil na dražbi prodan za približno 10.000 britanskih funtov. Med posameznimi sličicami največ dosegajo zelo zgodnje izdaje iz šestdesetih let, redke promocijske in testne sličice ter primerki z napakami pri tisku, medtem ko običajne sličice, tudi največjih nogometnih zvezdnikov, zaradi velike naklade praviloma nimajo visoke tržne vrednosti.
Povsem druga zgodba so športne kartice, pri katerih ceno ustvarjajo redkost, serijske številke, avtogrami in vgrajeni koščki dresov, zato lahko posamezni primerki dosegajo tudi milijonske zneske. Podoben razcvet so pred nekaj leti doživele tudi digitalne zbirateljske kartice in NFT-ji športnikov. Platformi NBA Top Shot in Sorare sta v času največje evforije beležili prodaje posameznih kartic za več deset ali celo več sto tisoč evrov, vendar se je trg po letu 2022 močno ohladil.
Ohladile se bodo tudi glave in bolj trezen razmislek o letošnjem svetovnem prvenstvu bo razkril vse posledice tega eksperimenta, s katerim sta Donald in Gianni svetu želela pokazati, kdo ima največjega. Njunih sličic v albumu ni. In tudi če bi bile, glede na žvižge, ki sta jih bila deležna na tekmah, dvomim, da bi jih kdo želel zalepiti v svoj album.
