Razmereza ledenik so bile letos zelo neugodne. Na Kredarici je bila najvišja skupna snežna odeja v letošnji sezoni visoka le 220 centimetrov, medtem ko je dolgoročno povprečje med letoma 1991 in 2020 znašalo 374 centimetrov. Snežna odeja je izginila že 31. maja, zato je bil led skozi večji del poletja izpostavljen neposrednemu taljenju. Površina Triglavskega ledenika se že desetletja vztrajno zmanjšuje. Sredi 19. stoletja je obsegal približno 40 hektarjev, ob začetku sistematičnih meritev leta 1946 okoli 14 hektarjev. Leta 2003 je njegova površina prvič padla pod en hektar, v zadnjih letih pa so raziskovalci beležili manj kot 0,2 hektarja ledu.
Osem desetletij spremljanja
Letošnje leto je za raziskovanje slovenskih ledenikov pomembno tudi zato, ker mineva 80 let od začetka sistematičnega spremljanja Triglavskega ledenika. Dolgoletne meritve omogočajo znanstvenikom, da njegovo spreminjanje povežejo z dolgoročnimi podnebnimi spremembami.
V zadnjih desetletjih se v Alpah snežna odeja zadržuje vse krajši čas, obdobja s temperaturami nad lediščem pa so vse pogostejša. Podobna usoda čaka tudi Ledenik pod Skuto, ki se je letos razdelil na več manjših ledenih zaplat. Oba ledenika sta tako vse bližje temu, da ostaneta le še del zgodovinskih zapisov in znanstvenih raziskav.
Led skriva pomembne informacije o preteklosti
Izginjanje ledenika ne pomeni, da se njegovo raziskovanje končuje. Prav nasprotno, umikanje ledu znanstvenikom razkriva nove podatke o njegovi zgodovini. Raziskave ledenih jeder so pokazale, da je del ledu globlje pod površjem starejši od 70 let, medtem ko karbonatne tvorbe pod ledenikom segajo tudi več tisoč let v preteklost.
Ker se površinski ledeniki zmanjšujejo, se raziskovalci vse bolj osredotočajo tudi na ledene jame. Triglavski ledenik tako morda res izginja, vendar njegovi ostanki še vedno pripovedujejo zgodbo o spreminjanju slovenskega visokogorja in podnebja skozi tisočletja.
