Pri nas bi se letos to geslo lahko glasilo: »Bodimo nerealni in zahtevajmo normalnost.« Vrnitev v normalnost se namreč zdi skoraj misija nemogoče. Nenormalnost je postala stalnica, na katero se privajamo. Nobena laž nas več ne preseneti. Politiki lažejo kot srake o svojih izobrazbah, svojih prepričanjih, svojih stališčih in svojih obljubah. V principu se norčujejo iz nas. Ali nas imajo za zlate ribice brez spomina ali pa za umsko zaostale, ki ne znajo sešteti dva plus dva.
V vsakem primeru gre za podcenjujoč odnos. Nadutost in aroganca pa sta modus delovanja. Vse bolj se utrjuje prepričanje, da oni živijo v neki drugi realnosti. Včasih se je temu reklo, da so se odtujili od ljudstva, zdaj se temu reče samovolja. Njihova volja je edino merilo, edina resnica in edino vodilo.
V svojih odločitvah niti ne blefirajo več, da si želijo slišati drugi glas, slišati glas strokovnjakov, slišati glas intelektualcev. Zanje je sprejemljiva le zdrava pamet. In prepričani so, da imajo največ zdrave pameti prav oni. Zdravo pamet je večkrat omenjala koalicija, ki deluje šele pol leta, še posebej po prvi referendumski nedelji v svojem mandatu. Edino vprašanje, ki se zastavlja, je, kdo je volil po zdravi pameti. Tisti, ki so bili za, ali tisti, ki so bili proti?
Zdrava pamet ni nobeno zagotovilo normalnosti. Še manj pa so to izjave najvišjih predstavnikov oblasti, ki so med nas spet metali arzenal nezdravih komentarjev. Ukradeni glasovi, nepravilnosti, zapeljani volivci in pristranska državna volilna komisija, ki jo je treba zamenjati in še koga kazensko ovaditi. V demokratičnem sistemu naj bi bilo normalno, da poraženec prizna svoj poraz, čestita zmagovalcu in samega sebe vpraša, kaj dela narobe. Od te oblasti ne bomo doživeli takšne samorefleksije. Še manj pa opravičila za njeno početje.
Kar pomeni, da je na Obali napočil čas, da se definira nova prihodnost. Zahtevi po normalnosti se lahko pridruži še na prvi pogled herezijska ideja. Ideja, ki ni od včeraj. Ideja o svoji poti. Danes se zdi ideja o svoji državi utopija, jutri je lahko realna opcija. S tem tudi ne bo več neumnega prerekanja o tem, ali je bila Primorska po drugi svetovni vojni novi državni tvorbi vrnjena ali priključena. Jutri se lahko s plebiscitom odcepi. Glede na rezultate glasovanja na referendumu itak ne spada več v to nenormalno Slovenijo. Skratka, krik po normalnem je tudi krik po tem, da je bilo dovolj. Dovolj norosti in dovolj prenašanja politične samovolje nedoraslih političnih oportunistov. Na novo ustanovljena država Primorska pa si lahko priključi ali pridruži še dve avtonomni pokrajini, ki sta se podobno izjasnili na referendumu. Avtonomno Ljubljano in avtonomno Zasavje.
Skratka, bodimo realni in zahtevajmo nemogoče. Zahtevajmo normalnost.
