Pred nami je nekaj veselih mesecev. Upamo. »Forešti«, ki jih nismo marali zadnje tri mesece, so spet dobrodošli in vsi upamo, da nam bodo pomagali pozabiti na nesrečne karantenske mesece.
Sprehodi po Portorožu, Piranu, Kopru in Izoli so ponovno prijetni. Srečevanje in pogovarjanje z ljudmi v živo je neprecenljivo. Na Signal in Viber sporočila, Teams ter Zoom sestanke lahko vsaj za nekaj časa pozabimo. Kot narod smo v tem času naredili izjemen preskok v računalniški pismenosti. Vsaj nekaj dobrega. Ni ga več med nami, ki ne bi znal vzpostaviti video povezave na svojem telefonu ali računalniku.
Res pa je, da seveda ni vse v najlepšem redu. Nekaj dni nazaj sem se pogovarjal s gospodom, ki je lastnik prevozniškega podjetja. Od 150 kamionov mu jih že 70 stoji. Ni dela. In jeseni nas bo kriza verjetno pošteno udarila. Državni ukrepi so bolj ali manj znani, kar je seveda izjemno pomembno, saj si vsi želimo stabilno (pa tudi, če je slabo) gospodarsko okolje. In vedenje in zavedanje, v kakšnem okolju bomo živeli, je izjemno pomembno. Država lahko stori določene stvari, ne pa vsega. Skrb za najranljivejše je in vedno bo prepuščena lokalni oblasti. In za lokalne oblastnike nastopa čas, ko se bodo lahko izkazali in pokazali ali smo na volitvah zaupali pravim ljudem.
Jesen ne bo čas samo za pametno, nespametno, domišljeno ali nedomišljeno komuniciranje, ampak čas za akcijo. Samo konkretna dejanja bodo tista, po katerih bomo videli ali lahko zaupamo sedanjim županom ali ne. Jesen bo čas, ko bomo videli ali je v občinskih upravah in v lokalni politiki dovolj znanja in energije, da bomo lahko ostali tako enotni, kot smo bili v času karantenskih ukrepov. To bo tudi čas, ko ne bo samo dovolj razmišljati o strategijah razvoja, ampak jih bomo začeli uresničevati. To bo čas za akcijo in za ljudi iz pravega testa.
Tomaž Perovič
