Za odbor tržaških pristaniških delavcev CLPT je shoda, zaradi katerega so se vsedržavni žarometi uperili v Trst, vsaj v dosedanji obliki konec. Boj proti »podli uredbi, ki delavcem vsiljuje covidno potrdilo«, pa se nadaljuje, čeprav na drugem prizorišču. Tiskovno sporočilo, ki so ga včeraj zgodaj popoldne poslali organizatorji protesta, je sicer posledica nasilne razpustitve protestnikov.
Varnostni organi so dopoldne s silo odgnali zbrano množico, ki se do zadnjega ni hotela vdati in ni popustila niti pred vodnimi topovi in solzivcem. Potem, ko so jih oddaljili izpred pristanišča, so se protestniki spet združili v sprevod in krenili proti mestnemu središču. Ob uri kosila so zasedli Veliki trg, kjer so vztrajali ves dan. Postopno se jih je po podatkih policije zbralo tri tisoč (za organizatorje pet tisoč). Če udeleženci shoda niso hoteli utihniti, so bile enako (ali celo bolj) neomajne tudi policijske enote z neprebojnimi ščiti.
Namesto pristaniških delavcev
Da udeležencev protesta ne bodo več pustili bivakirati pred pristaniščem, je bilo jasno od vsega začetka. Policijski kombiji so se še pred osmo uro postrojili pred vhod na sedmi pomol in meter za metrom jemali življenjski prostor protestnikom. V dveh urah so napredovali za kakih sto metrov. Razlog za ostrejši pristop naj bi bilo tudi dejstvo, da pristaniških delavcev skoraj ni več zraven in je bil shod vse manj pod nadzorom. Protesta so se večinoma polastili nasprotniki covidnega potrdila, ki so v Trstu že priredili vrsto množičnih shodov.
V nedeljo so že dobro tretjino udeležencev sestavljali posamezniki iz drugih krajev, ki množično prihajajo v mesto. Večja delegacija se je denimo na pod večer pripeljala iz Veneta, prišli pa so tudi iz Rima in bolj oddaljenih krajev. Vseskozi so prihajala sporočila, da so na poti ti ali drugi podporniki. Tržaško pristanišče je namreč postalo simbol bitke proti italijanski vladi in »njenemu« covidnemu potrdilu.
Voda in solzivec na množico
Heterogenost je bila opazna že na prvi pogled. Malo pred izbruhom nasilja so se različni naglasi spajali drug z drugim, rumenih jopičev pristaniških delavcev je bilo le še za vzorec. Med njimi je vztrajala duša protesta, donedavni vodja sindikata CLPT Stefano Puzzer, ki je v soboto zvečer odstopil, potem ko je prenaglo sporočil, da je stavke in shoda pred pristaniščem konec. Odpovedal se je funkciji, protestu pa vsekakor ne, zbrane je v teku dneva večkrat nagovoril. Marsikdo je v rokah imel rožni venec in glasno molil. Vzdušje se je začelo segrevati s prvimi »skoraj plahimi« curki vode, ki so še bolj podžgali nasprotnike covidnega potrdila. Vse bolj vztrajno so se tako kot petje v zboru dvigovala gesla: »Ljudje, kot smo mi, ne popustijo nikoli.« ali pa »Svoboda, svoboda.«, »No green pass,« ki so se kot mantra vseskozi ponavljala. Napetost se je stopnjevala vse, dokler ni obveljal ukaz, naj protestniki nazadujejo do bližnjega parkirišča za tovornjake. Curki vodnih topov so postajali vse močnejši in vztrajnejši. Okoli enajste ure je skoraj nepričakovano začel na glave padati solzivec, ki je presenetili vse prisotne. Nastala je velika zmeda. Najpomembneje je bilo čim prej zbežati pred »peklensko sceno«, kjer so se oči zaradi žgočega dima vse bolj zapirale in je dihanje prekinjal kašelj. Posamezniki so se porazgubili po Drevoredu Campi Elisi in stranskih ulicah. Solzivec je segel tudi do tja. Po prvih trenutkih zbeganosti in presenečenja je spet prevladala ogorčenost. Jezi proti covidnemu potrdilu se je pridružilo obsojanje policistov, češ da so se nad miroljubne delavce spravili s pretiranim nasiljem.
Dolga kača osvojila veliki trg
Kakorkoli, urbani spopad se je razplamtel, policija je blokirala glavni prehod. Večja skupina je zakorakala proti mestnemu središču, manjši del, ki se je znašel na drugi strani policijske barikade, pa je krenil v drugo smer z namenom, da bi se prej ali slej spet združil s somišljeniki. Dolga besna kača je po stranskih ulicah – da bi se izognila blokadam policije – prišla najprej do mestnega nabrežja, od tod pa je do Velikega trga napredovala še do Borznega in Goldonijevega trga. Sprva naj bi bili namenjeni proti deželnemu sedežu radiotelevizije RAI v Ulici Fabio Severo. Čeprav ga tokrat niso dosegli, napadov na medije in novinarje niti tokrat ni zmanjkalo.
Protestniki so še nekaj časa tavali po mestnih ulicah, z Ulice Carducci so kmalu spet odšli na Veliki trg, kjer so se dokončno protestno usedli na tla.
Vesna Pahor
Foto: Damj@n
Primorski dnevnik
