Nato vprašanja o zavarovalnici, ime kontaktne osebe v primeru, da me bodo med pregledom zapacali. Prepoten sem papirje izročil gospe pri okencu. Zdolgočasena je zgolj ošinila mojih petnjast podpisov. Zahtevala je kartico za zdravstveno zavarovanje in dokument s fotografijo. “Seveda”, rečem in samozavestno sežem po denarnici, le da tokrat moj vozniški dokument ni imel fotografije.
Pred tednom so mi v Hudsonu, v državi New York izdali začasno vozniško dovoljenje, ker za pripravo novega potrebujejo mesec dni. Vsaki spremembi naslova iz ene v drugo ameriško državo, sledi sprememba vozniškega dokumenta. Skratka, hipotetično za rezidente ZDA lahko to pomeni petdeset vozniških.
Moja štorija s tukajšnjimi izpiti se je začela pred osmimi leti, ko sem se s podeželja vračal na Manhattan. Na mostu v Bronxu sem vozil po sredini in se čudil dolgim kolonam na levi in desni. Ko se je prižgala zeleno luč, sem zavil v levo. Naj omenim, da sem imel le dve možnosti, ali levo ali desno. Nekaj deset metrov kasneje za sabo slišim sireno policijskega avtomobila in se spoštljivo umaknem. Toda ustavil se je tudi policaj in mi zaračunal globo, ker sem s srednjega vozišča zavil v levo. To make long story short, mi je policaj še zagrozil: “Če vas še enkrat dobim s tem dokumentom, vas bom aretiral.”
Dokument je bil Patente di Guida, ker sem izpit opravil v Italiji. Kot veste, se dokument odpira kot harmonika in z vsemi znamkicami deluje nekoliko numizmatično. Skratka, ni šlo drugače, kot pridobiti ameriško vozniško. Kot se je izkazalo, sem moral nazaj v šolo. Od predavanj do izpita iz teorije, do cestne preizkušnje. Za slednjo sem moral ponovno v Bronx. Tja sem se pripeljal z našo najeto Hondo CRV in padel že po eni minuti vožnje. Očitno sem bil preveč sproščen, saj sem se pred vožnjo zabavljal nad neumnostjo, da mora človek, ki je prevozil pet kontinentov ponovno opravljati izpit. Padel sem, vrgli so me in vame se je naselil strah, kot če bi mi zdravnik sporočil, da imam raka. Dva meseca kasneje sem se odpeljal v Kingston, najel inštruktorja in ga prosil, naj mi pokaže skrivnosti testne vožnje. Tokrat sem med izpitom molčal. Od groze. “Ne vem, zakaj so vas vrgli, odlično vozite,” mi je dejala inštruktorica, jaz pa sem po izpitu kot otrok skočil v naročje prijatelja. Šest mesecev kasneje sem newyorški dokument zamenjal za washingtonskega, zdaj spet za New York State driver license.
To je tretji. Še vedno bolje kot dolgi formularji v zdravniških čakalnicah.
