LEON MAGDALENC – SVOBODA GOVORA JE ILUZIJA

Ti si bedak. Tvoja dejanja me spominjajo na Mussolinija in Hitlerja. Zate bi bilo najbolje, da sploh ne bi tlačil te zemlje. Ti si navadna prostitutka. Ti si fašist. Ti pa zagoveden komunajzer.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Preprosto vprašanje: ali gre pri teh enostavnih trditvah za svobodo govora ali za njeno izrabo oziroma kaj sploh pomeni, da nekdo izrabi neko svobodo? Absolutna svoboda je pač neomejena in tako naj bi bilo tudi s svobodo govora. Vsak posameznik lahko izreče svojo misel, pa zaradi tega ne bi smel odgovarjati pred nobenim sodiščem ali javnim tribunalom, ki bi ga tožil ali zahteval popravke. Ker pa vidimo, da se ljudje tožarijo in zahtevajo ali opravičila ali denarna nadomestila za izrečene sodbe o njih, je jasno, da je svoboda omejena. Najprej je omejena s pravilom neškodovanja drugim. Skratka, če škoduješ drugemu, potem nimaš pravice do svobodnega izražanja. S tem pravilom so velike težave. Mene vsak dan zaboli ali razjezi in v slabo voljo spravi kopica stvari, ki jih izrekajo naši politiki. V nekem smislu škodujejo mojemu zdravju. V bistvu mi skrajšujejo življenjsko dobo. Upravičeno se zaradi njihovih zapisov ali izrečenih misli počutim oškodovanega. Lahko bi jih tožil, ker mi povzročajo hude duševne motnje in me spravljajo v stisko. Zaradi vseh njih neznosno trpim in mi tega trpljenja ne more povrniti nobena odškodnina, edinole totalna prepoved osebkom, da sploh govorijo, kar pa je za politika nemogoče. Njegova profesija je tako in tako nenehno govorjenje. Posebej takrat, ko ni nobenih dejanj. Iz tega izhaja drugo načelo omejevanja svobode govora. To je načelo užaljenosti. V bistvu smo vsi v tej državi na nek način užaljeni. Celo tisti, ki nas žalijo, in največkrat tisti, ki s svojimi izjavami in potezami rojevajo občutek užaljenosti. Politika vseh barv je v produkciji misli, zaradi katerih se lahko posameznik počuti užaljenega, kot nikoli zaustavljena deroča reka. Ko že misliš, da so se njihove misli vrnile v strugo normalnega, eksplodirajo z vso silo. Posebej se to dogaja v predvolilnih časih. Pripravimo se na to, da bomo naslednjo polovico leta ves čas soočeni z izrabljanjem svobode govora. Politiki bodo pred našimi očmi obrekovali, nespodobno govorili o drugih, ščuvali k prevratu in spremembam, lagali, krivo pričali, kršili zasebnost, razkrivali zaupne informacije in spodbujali k nestrpnosti in sovraštvu. Večji frajer bo tisti, ki bo na časovno enoto sproduciral več kršitev svobode govora in se zraven še bahal, da komaj čaka, da ga nasprotnik toži.

Po drugi strani pa lahko stvari jemljemo tudi z veliko rezerve. To, da nekdo izrablja svobodo govora, pač veliko pove o njem. Njegovi omejenosti ali zaostalosti, njegovi nesposobnosti voditi spoštljiv javni dialog. No ja, dialoga pri nas že dolgo ni več. So le monologi. In ob vseh teh monologih je najbolje, da utišate zvok, da jih prezrete. Nič manj vas ne bo, če vam kakšen kreten reče to in to ali pa še večji politični bedak označi za tega in tega. Tudi vi lahko vse pošljete v tri krasne. V sebi in ne naglas.