Tuna iz konzerve je pogosto na jedilniku, saj jo lahko hitro vključimo v solate, testenine, sendviče ali različne namaze. Pri nakupu pa se marsikdo znajde pred vprašanjem, ali izbrati različico v olju ali slanici. Čeprav sta obe primerni za številne jedi, med njima obstajajo razlike, ki lahko vplivajo na končni okus in teksturo obroka.
Najboljša izbira je odvisna predvsem od tega, kako nameravamo tuno uporabiti. Različica v olju je običajno mehkejša, sočnejša in polnejšega okusa, tuna v slanici pa je nekoliko bolj čvrsta in blaga.
Tuna v olju za solate, testenine in sendviče
Če želimo tuno postreči kot enega glavnih sestavnih delov jedi, je pogosto primernejša tista v olju. Njena tekstura je mehkejša, okus pa izrazitejši, zato se dobro obnese v preprostih solatah, na popečenem kruhu ali v kombinaciji s stročnicami in svežo zelenjavo.
Odlično se poda tudi k testeninam, zlasti če jo kombiniramo s česnom, olivami, kaprami in limono. Pri tem lahko uporabimo tudi nekaj olja iz konzerve, ki jedi doda dodatno aromo. Če se odločimo za takšno možnost, je smiselno zmanjšati količino druge maščobe, da jed ne bo pretežka.
Pomembno vlogo ima tudi vrsta uporabljenega olja. Tuna v olivnem olju lahko prevzame del njegovega značilnega okusa, medtem ko rastlinska olja predvsem prispevajo k sočnosti in teksturi. Vendar sama prisotnost olivnega olja še ne pomeni, da je izdelek nujno kakovostnejši.
Tuna v slanici za namaze in kremaste jedi
Tuna v slanici je dobra izbira predvsem takrat, ko jo nameravamo kombinirati z drugimi sestavinami, ki že vsebujejo dovolj maščobe. Zaradi blažjega okusa se lepo ujame z majonezo, kremnimi namazi, sirom in različnimi prelivi.
Uporabna je tudi pri pripravi polpetov, nadevov in zapečenih testenin. Ker vsebuje manj maščobe, lahko sami določimo, koliko je bomo dodali jedi. Njena nekoliko čvrstejša tekstura je lahko prednost pri pripravi jedi, pri katerih želimo, da sestavine ohranijo obliko.
Pred uporabo jo je priporočljivo dobro odcediti. Če jo dodajamo solati ali testeninam, ki ne vsebujejo kremaste omake, lahko za boljšo sočnost dodamo nekaj olivnega olja. Kljub razlikam pa ni pravila, da bi bila ena vrsta primerna izključno za določene jedi. Tuno v olju lahko uporabimo tudi v namazih, prav tako pa se tuna v slanici dobro obnese v testeninah.
Manj kalorij še ne pomeni nujno boljše izbire
Ena izmed glavnih razlik med obema različicama je tudi hranilna vrednost. Tuna v slanici praviloma vsebuje manj maščob in kalorij kot tuna v olju, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je vedno boljša prehranska izbira.
Večja vsebnost maščob namreč ne zagotavlja tudi večje količine koristnih maščobnih kislin omega-3. Del teh lahko med konzerviranjem preide iz ribjega mesa v olje. Če olje pred uživanjem zavržemo, lahko z njim odstranimo tudi del teh maščobnih kislin.
Pri primerjavi izdelkov je zato smiselno preveriti prehransko deklaracijo in biti pozoren na to, ali so navedene vrednosti izračunane za odcejeno ribo ali celotno vsebino konzerve.
Katero tuno torej izbrati?
Če želimo bolj sočno ribo izrazitejšega okusa, ki jo bomo uporabili v solati, testeninah ali postregli na kruhu, je praviloma primernejša tuna v olju. Kadar pa pripravljamo namaze, polpete ali jedi z majonezo in drugimi kremastimi sestavinami, je lahko bolj praktična izbira tuna v slanici.
Pri nakupu ne smemo gledati zgolj na vrsto tekočine ali ceno. Tudi dražja tuna v olivnem olju ni nujno kakovostnejša od cenejše različice v slanici. Najpomembneje je, da izberemo izdelek, ki ustreza našemu okusu in načinu priprave jedi.
